V tretje gre rado

Trije dnevi dopusta, ki ti skupaj prinesejo 10 dni dopusta, se niso slišali slabo. Slabo niso zgledale niti Matotove slike in zgodbe s plezališča Les Calanques. Tudi informacija, da je drugo leto v planu zaprtje plezališča, ker ga bodo menda spremenili v nek zaščiten park je pomenila nekakšno spodbudo in namig, da so letošnji dnevi okrog 1. maja popolnoma primerni, da se zapeljemo na jug Francije.

Topli dnevi v začetku aprila so nas zvabili v Paklenico, da se malo vplezamo.

Paklenica PRVIČ

Nepojemajoče lepo in toplo vreme, ki se v aprilu res ni dalo, nas je naslednji teden spet zvabilo v Paklenico.

Paklenica DRUGIČ

V dnevih pred dopustom se je napoved za Francijo tako poslabšala, da smo tik pred zdajci spremenili plane in tako nas je pot spet vodila v Paklenico

Paklenica TRETJIČ

Kot sem napisala že v naslovu:  v tretje gre rado. Govora torej ne bo o nobeni Franciji, temveč o plezalskem road tripu pri naših južnih sosedih: Paklenici, Dabarskih kukovih, Omišu in Hvaru.

Nove premičnine od Brezi in Štefi

Če smo bili prejšnja dva vikenda v Paklenici skoraj sami, se je slika ob našem tretjem prihodu popolnoma spremenila. Kampi popolnoma nabiti, tako da komaj kam zbašeš šotor, prijatelji in znanci na vsakem vogalu, še v vrsti za wc, na parkirišču pred kanjonom, pa tudi na štantih. Poleg prijateljev in znancev pa še sodelavci in sorodniki. Kakšen pretiran dolgčas se tako res ni obetal, bolj se je obetalo malo več ponočevanja, kot smo ga bili zadnje vikende vajeni in malo kasnejše vstajanje, kot smo ga prakticirali prejšnje dni. Prvo jutro je bila disciplina na višku: vstajanje s kurami, hitri zajtrk na parkirišču in hop v steno Aniča kuka. Robi, ki je bil prvič skupaj z nami, se je kar malo ustrašil, da bo vseh deset dni tak red in disciplina. V naslednjih dneh smo malo popustili, kakšen večer malo (pre)več popili, nekateri so še na ves glas peli, skoraj do jutra bedeli, zjutraj pa vse to prekleli

Ekip(c)a

Tretji dan, ko smo se s kampa precej pozno spokali, so bili avtomobili parkirani že skoraj do Dinkota. Mi štirje smo se samo spogledali in se odločili, da se odpeljemo v Dabarske kukove, kar je bila izvrstna odločitev, čeprav smo kasneje izvedeli, da v Paklenici sploh ni bilo take gužve (kar mi sicer ne gre v glavo, ampak vseeno naivno verjamem).

Ida, Anže, Metka: Severno rebro kliče!

Dabarski kukovi so prava destinacija za pobeg od ponorelega sveta: kamniti stožci, ki se dvigajo v nebo nad zelenimi travniki, na katerih sem in tja opaziš kakšen šotor, ko z vrha zreš po okolici. Pogled, ki se ti odpre, ko s pripelješ na vrh serpentinaste ceste, na katero zaviješ iz glavne ceste med Karlobagom in Gospičem, je res nor: za tult in vriskat . Kakšnih plezalskih presežkov v Dabarcih ta dan ni bilo, vsekakor pa je v planu ponoven obisk tega enkratnega placa.

Dabarski kukovi

Robi, ti sam butn!

Ko sedajle v mislih potujem na naslednji dan, se zopet zataknem pri vedno aktualni temi: vreme. Za vse prihodnje dni v Paklenici je bilo napovedanega precej dežja, tako da je bilo treba iti nekam, kjer bo vreme vsaj približno zadovoljivo. Vsi naši kompanjoni so se odpravili proti domu, mi pa smo se držali našega B plana, da gremo naprej na Hvar, z morebitnim postankom v Omišu. Ker je bilo vreme kljub neobetavni napovedi v Omišu dobro, smo naredili postanek in še malo poplezali, nekateri dolge smeri, drugi pa kratke smeri v obcestnih sektorjih.

Če bi bil Rambo v Paklenici, bi bil 5a in ne 6a

Ampak je pa lepo!

Ko začnem govoriti o Hvaru, se zopet lahko ustavim pri številki tri. Letos sem bila tam tretjič, prvič pred slabimi tremi leti, ko sem se začela spoznavat s plezanjem. Pred tem sem plezala samo trikrat, potem pa me je pot bolj naključno kot ne, odvedla na Hvar in v bistvu se niti ne čudim, da sem takrat plezanje tako vzljubila. Hvar je zame ena boljših, predvsem pa lepših plezalnih destinacij.

skala, morje, sonce

Plezališče sicer ni zelo veliko, ampak vseeno dovolj veliko za nekaj aktivnih plezalnih dni, saj ima človek na izbiro več kot 100 smeri, dolgih do 40m. Letos smo spali kar v plezališču, kjer ima lastnik Miroslav urejeno hišico za goste z dvema sobama za spanje ter zunanjo kuhinjo, vse sobe pa so vklesane v skalo.

hiška v plezališču Šuplja Stina

Nastanitev je zares fenomenalna, deset metrov pred sabo imaš morje, tri metre za sabo na vrtu pa steno.  Zvečer in zjutraj tam ni žive duše, tudi elektrike ne. Zjutraj se zbudiš, greš na vrt, se pretegneš, vdihneš morski zrak in si lahko samo rečeš: Life is good!

Life is good.

Potem pa pristaviš kavo, zbudiš frende, spijete kavo, nato pa se vsak posebej počasi odpravi še eno kitico odspat Tako nekako so zgledala jutra tistih nekaj dni, ko je bilo tako toplo, da se nam že zjutraj nič ni dalo. Vseeno pa so potem po drugi kavi prsti zasrbeli in smo se podali v vertikalo. No, nekateri v vertikalo, drugi pa s čolnom na morje. Jaz sem bila bolj v tisti prvi skupini in ko smo po devetih dneh prišli spet domov, sem ugotovila, da rabim MALO spanca, ker je bilo povsod tok dobro za plezat, da ni bilo časa niti en dan počivat.

F**k yeah!

Še več slik pa NA TEM LINKU.

siciliJA JA JA JA!!

Dopust na Siciliji se je zgodil zelo spontano, kot posledica prebranega Matteotovega članka na DEŠu. Prvi plan, Kitajska, se je tako zamaknil na drugo polovico leta. Poceni letalske karte (Ryanair: Trst – Trapani), precej južna destinacija (beri: pozimi paše it malo bolj na toplo) in veliko plezališč so bili glavni razlogi za to, da sva se s Simono takoj strinjale, da je treba it. Po uspešno prestali avdiciji sta se nama pridružila še Sašo in Rok

ej kva če bi šli na Sicilijo?

Odkar smo kupili karte sem spremljala vremensko napoved in vsak dan so imeli sonce. Tko pač je tam na jugu. Poznamo pa pregovor, ki pravi, da izjema potrjuje pravilo,  a ne?  Par dni pred odhodom sem spet rutinsko, kot pač vsak dan, počekirala vreme in za naš termin je bil napovedan DEŽ DEŽ DEŽ. F***!!  Gledala sem, se tresla in stiskala pesti, da bi se napoved spremenila, vendar je vse kazalo na to, da bo kar precej deževalo. Človek poln planov in pričakovanj tako kar zgubi mal filinga in veselja, ko se ob taki napovedi odpravlja na plezalni dopust.

ah ne, sej nau dežja...

Sama torej nisem bila v kakšnem hudem filingu, nobenega strašnega veselja in plezalskega špirita… Kr neki. Tud Brezy je bila precej podobne volje kot jaz, ko smo se odpeljal na letališče. Rok napol bolan, Sašo pa počesan V glavnem vsi bolj ene limone… Ampak OK, smo pač šli na to Sicilijo, če smo že lih moral

welcome.

Prileteli v Trapani, prevzeli avto in se v momentu infiltrirali med Italijane – s ključi avta Fiat 500, ta novga fičota Je bil pa fensi, moram priznat!  Sicer mal majhen, tak mestni, kar nam je prav prišlo naslednji dan v Palermu. Vsak tretji, ne, vsak drugi avto je čist obutan in obtolčen. Pač mestni promet, italijanski promet in otoški promet v enem.  Huda kombinacija! Novi fičo je sicer fin, ampak robo smo pa vseen mal težje spravili noter. Štirje komadi in vsak dva nahrbtnika plezalne in druge opreme. Še dobro, da so nekateri med nami dobri v tetrisu in da s Sašotom na zadnjih sedežih nisva komplicirala, ko sva totalno zažokana med prtljago trpela skoraj 100 kilometrsko vožnjo, od katere jo je bilo 70km odveč Vremenarji so imeli  kar prav, tako da je bil cel petek deževen. Z Brezy sva že doma naredile plan, da gremo v primeru dežja pogledat katakombe Cappuccini, kjer so razstavljene mumije nekaj tisoč siciljancev izpred 100 let in več.  Navkljub prepovedi slikanja sem naredila kar orenk fotosešn. Spooky shit!

takšne in drugačne mumije

Tekom dneva smo prejeli ene 4 različne informacije o vremenu za prihodnje dni. Prva je bla najmanj obetavna in sama sem bla že čist slabe volje in sem že pomislila, da bi šli kar s prvim avionom domov. Potem smo nekak ‘določil’, da bo naslednje dni dobro vreme, kar se je tudi zares uresničilo! Včasih je res tako, da če fejst verjameš, pol se zgodi. Ampak samo včasih Naslednje dni smo imel kar sončne, vmes sicer kakšen oblak, v celoti pa res prijetno vreme! Kako se človeku hitro spremeni razpoloženje, samo mal sonca rabi. Pa včasih kakšen pirček Plezal smo zraven morja, klifi so kakšnih 200m stran od obale in vsa scena me je ful spominjala na portugalsko obalo. Tudi rastje v plezališču je precej eksotično, ogromno enih dreves in rož, pa še kakšen kaktus se najde. Plezal smo fuuuul, smeri so dolge, skala je ostra in drži ko hudič, včasih že kr mal preveč. Brezy se je to po parih dneh na blazincah kar poznalo. Punca je hard – nism še vidla človeka, ki bi mel tok razmesarjene blazince in kožo na rokah in bi še kr plezal!

Brezy ni softič.

Po treh dneh intenzivne plezarije sem bila pa – pošteno priznam – kar vesela, da se je uscalo in da sem lahko počivala. Spat, jest, knjigo brat, zakinkat, spet jest, spet mal ajat, neki popit, eno oddremat, jest, spat, drugo knjigo brat, spat. Naporen dan, da se reče.

spat!

Za drugo polovico dopusta sva imele s Simono kar zdefinirane plane, pa vsak dan sva jih še malo spreminjale, dodajale nove smeri in zbirale še dodatne informacije iz vodnička. Izbrale sva si dve večraztežajni smeri v steni Pizzo Monaco, eno lahko in mal krajšo, pa eno mal težjo in mal daljšo. Pa seveda sva imele optimističen plan kar obe splezat v enem dnevu. Čist sva se pripravle, ponovile vso vrvno tehniko, poklicale še Markota, da nama je prevedel opis sestopa, ker je bil v italijanščini. Pol se je pa uscal! Vseeno sva si – optimistke – naštimale budilko ob 6.30, ampak ko sva se zjutri zbudile, je blo vse mokro, pihal je in mrzlo je blo kot v decembrskih jutrih na Gorenjskem. No, za tisti dan sva opustile plan in ga zamaknile. Naslednji dan smo sicer lahko plezal, ampak smo se raje odločil za ene sektorje, ki so bolj na soncu in najin plan se je spet zamaknu. Naslednji dan sva se, optimistke, kljub ne preveč obetavnem vremenu napotile pod najino goro, ki naju je že tretji dan zapored zavračala V nizkem štartu, že skoraj na tem, da se podava v vertikalo, sva s s težkim srcem odločile, da počakava še pet minut, če slučajno pride »un oblak glej, ta velik, k je kr čez cel morje«. V parih minutah je ta oblak prinesu ne samo dež, ampak tudi malo toče, ki pa sva se ji izognile z vedrenjem v luknji, ki sva ji naslednji dan rekle že kar ‘dom’

doma.

Ne sej naslednji dan nama je pa končno uspelo neki splezat, ampak še zdaleč ne vse tisto, kar sva imele v planu. Od najinih optimističnih planov v celoti nisva realizirale niti enega, ker sva že v ta lažji smeri imele rahle probleme. Še zmeri sva prepričane, da zalutale nisva, ampak naprej pa tut nisva hotle/mogle it, ker varovanja ni bilo več nikjer. Ne levo, ne desno, ne naprej, nazaj pa tudi bolj slabo Škoda, ker je zmanjkalo dopustniških dni in nisva mogle it plezat še kakšne dolge smeri, ker sva se imele res zakon!

Štefi in Brezi v navezi

Če zdej počasi zaključim in povzamem: govorjenja in špekuliranja o vremenu je bilo na tem dopustu zares veliko (to se opazi tud v tem prispevku), ampak konec koncev ti to govoričenje ne pomaga prov dosti. Ko si enkrat tam, prilagodiš plane trenutnim razmeram in probaš izkoristit čimveč. In na koncu ugotoviš, da se maš res dobr Statistično gledano nismo tko mal plezal – šest dni od devetih, čeprov bi pa, če ne bi 3 dni deževalo, verjetno mal bolj utrujeni pršli domov. Že spet lahko rečem, da imam razlog, da se enkrat vrnem.

Slike najdete na STANDARDNEM LINKU.

Lepote pripadajo višinam…

…je zadnjič pripomnil in pomenljivo pomežiknil starejši gospod, s katerim smo podebatirali nekje na poti pod Stolom (ki pa to ni bila). Kljub petkovem neuspešnem poskusu osvojitve najvišjega vrha Karavank (orientacija je zajebana reč – predvsem za predstavnike moškega spola z nadnaravnimi garminovskimi sposobnostmi ), sem bila čez vikend vseeno deležna HUDIH razgledov.

planina Potoče

Stol mi res ni usojen. Vsakič pride nekaj vmes, da mi ne uspe prit gor. Morem pa priznat, da so tudi okoliške planine prov fajn

dej greva kr tuki, zihr se kam pride

 

Pse na vrvico!

Mojo slabo voljo, kanček razočaranja in zametke zateženosti je bilo zato v soboto treba na nek način pregnati. Obstajali sta dve možnosti: it plezat al pa nekam v hribe.  Hribi so bili prava izbira, ker je bila na Primorskem huda megla, na Gorenjskem pa šajba in toplo vreme.

Grintovec me je totalno navdušil.  Vreme je bilo zares idealno in  fotoaparat je skor pregoru, ker sem tolk slikala.

 

 

Več slik lahko najdete v MOJI SPLETNI PICASI.

Kaj smo pa počeli naslednji dan, je pa napisal g. Študent na svojem BLOGU. Hvala Mato, ker včasih narediš še kej namesto mene

 

V iskanju rumene skale…

Pravijo, da gre v tretje rado. Včasih pa ne v tretje, ampak v šesto ali pa sedmo. Omiš smo imeli v planu že kar nekajkrat, pa je na koncu vedno tako naneslo, da nismo šli. Ta vikend nam je končno uspelo – no, uspelo je meni – s popolnoma drugo ekipo, kot smo sicer ta izlet planirali. Ja… nekateri so nam pač že pobegnili na Kalymnos (eni pa že odštevamo dneve, da se jim pridružimo jupiiii).

Omiš

Omiš  torej. Ekipa je bila res dobra – raznovrstna  in zabavna: najlepši Slovenec, muzičar, bajker, oldskul alpinistka, študent, pa kakšen metrič bi se tut najdu Kar nekaj postankov in čakanja je bilo potrebnih, da smo se končno vsi plezanja željni nabasali v kombi in se odpeljali proti jugu. Z meco v Dalmacijo!

ekipca

Nad  Omišem, ki je bil ob večernem prihodu obsijan s skoraj polno luno (ali pa je bilo pač samo tako svetlo?), smo se takoj navdušili.  Stegovanje skozi okno in neki čudni glasovi navdušenja so kazali na to, da si vsi želimo čimprej raziskat sektorje. Zbudili smo se v zares jasno jutro, ampak mrzlo ko svinja! Veter je pihal sto na uro, sonce se še ni dvignilo nad vso tisto skalovje, ki obdaja Omiš in tako smo v ‘skupnem prostoru’, ki je bil v resnici bolj zaseben, saj drugih gostov v kampu niti ni bilo, pili že tretjo kavo in delali plane, kam gremo plezat.

 

luksuzna kava s smetano

Midva z Matejem sva  šla frikat v sektorje čisto blizu kampa, Bojan & Romana pa sta se podala v eno izmed večraztežajnih smeri. To, da sta Domen in Niko imela delovni dan, pa ni vredno omenjati Z Matejem sva odkorakala čez mesto proti sektorjem, ki so od kampa oddaljeni samo pet minut hoje, v upanju, da najdeva tisto lepo rumeno skalo, ki sem jo videla na slikah Čeprav v iskanju rumene skale nisva bila najbolj uspešna (več je bilo namreč sivega, platastega skalovja) sva imela res dober dan in sva plezala, doker nisva ostala brez kože na prstih. Norma je bla pa seveda tut izpolnjena, itak.

pogled z vrha smeri (sektor Babina bara)

Zraven sva imela še fotošuting – vsak s svojim fotoaparatom sva škljocala kot tipični japonski turisti. Preden je sonce zašlo, sva si odprla eno pivičko na klopci ob obali in počakala naša dva fizikalca, da sta se vrnila z dela Top!

Pivo na klopci na rivi, v ozadju pa sektor Planovo

Skupni  prostor v kampu nam je drugi večer služil kot kuhinja, jedilnica, dnevna soba, bar in spalnica. Armaflekse in spalke smo raje prestavili iz šotorov, ker si res nismo želeli še eno noč zmrzovat. Dejstvo pa je, da sem sama res softič, kar se tiče mraza, saj sem imela spalko za -25 in sem bila povrhu vsega oblečena še v najmanj tri plasti. Čeprav je bilo tudi Romano, ki je (baje) vajena vsega hudega, prvo noč slišati iz šotora: “Pi***, mrz je k svina!” Druga noč je bila tako veliko bolj topla, pa tudi jutro ni bilo prav nič hladno  – pač ni bilo tako jasno kot sobotno -  deževalo je!  Človek včasih kar noče verjet, da se vreme lahko tako hitro obrne. Ampak če se potem obrne še enkrat, je pa fino. Tako se je obrnilo tudi nam v prid in ko smo že skoraj spokali proti ‘nevemkamnekamkjerpačnidežjainsedaplezat’, so se pokazali sončni žarki in nam preprečili predčasen odhod proti severu.

v jedilnici/dnevni/baru/spalnici

Našli smo en super sektor na drugem koncu mesta, kjer je kot kaže navrtanih precej novih smeri, saj večine ni bilo v vodničkih, sprintanih z neta. Plezali smo kar vse po vrsti in težavnosti  nekaterih smeri  bodo še nekaj časa ostale skrivnost. Vsak je seveda ocenjeval po svoje – vse, kar smo ocenili, pa je Romana zmanjšala za (vsaj!) eno oceno. Ja forma je forma, nimamo kej

ne, to ni Domen. ta ma majico gor

Kot se spodobi za vsak tak vikend trip, kjer se folk zašteka in uživa ter navdušenje iz ure v uro samo narašča, smo tudi tokrat že skovali plane za naprej. Zdaj pa samo upajmo, da jih čimprej realiziramo

Moje slike najdete na Picasi, na Matejevem blogu pa v prihodnjih dneh tudi lahko pričakujemo kakšen prispevek in po vsej verjetnosti kakšno lepo panoramsko fotko, za katere je ekspert.

‘Deep Water Soloing’ ali ‘Kaj ti bo štrik, če imaš vodo?’

Večina plezalcev pride na Cat Ba predvsem zaradi DWSa. Halong Bay ponuja ogromno možnosti za plezanje nad vodo, saj iz morja štrli na stotine otokov. Legenda pravi, da so nekega dne prebivalci videli zmaja plesati med valovi v zalivu in v znak spoštovanja so mu začeli prinašati darila. Zmaj je postal zaščitnik ribičev in jih je varoval pred visokimi valovi in nevihtami. Nekega dne so pirati napadli prebivalce zaliva.  Zmaj, ki je slišal krike ribičev, je pirate pregnal z bruhajočim ognjem. Ogenj pa ni zgolj pregnal napadalcev, temveč je ustvari čudežni dež, ki se je razpršil v morje in ustvaril obzidje tisočerih majhnih otočkov in skalnatih stebrov. Skalno obzidje od takrat naprej varuje ribiče.

 

Halong bay

 

Ta vikend se nas je zbralo šest plezalcev in smo za tri dni najeli ladjo. Prvi dan smo plezali po plažah, kjer so navrtane smeri, ker je bilo oblačno in preveč mrzlo, da bi si kdo upal skočiti v vodo. Voda je sicer topla, ampak temperatura zraka v senci je okoli 10 – 15 stopinj. Takoj, ko posije sonce pa postane vroče (25 – 30 stopinj) in človek hitro pomisli na to, da bi zaplaval v morju.

Moody's Beach

Drugi dan nas je razveselilo sončno, čeprav hladno jutro. Treba je bilo vstati zgodaj, saj je plezanje varno samo ob plimi, razlika med plimo in oseko pa je lahko tudi do štiri metre. Ob devetih zjutraj smo bili pripravljeni za plezanje, čeprav nas je zeblo kot cucke in se nihče ni ravno želel namakati v vodi za ‘dobro jutro’. Ampak ko enkrat probaš, ti je itak ful dobro in te mraz ne moti več. Skala je bila na nekaterih mestih precej ostra in vsi smo pokasirali vsaj eno pošteno prasko. Ja, ko padeš v vodo, kar dobro zapeče. Kaj pa zapeče še bolj? Ko iz 10ih metrov odletiš v vodo na rit! To se je zgodilo meni (nič čudnega, štor ) in trenutno mojo rit krasi lepa podpludba precejšnjega premera.

aaaaaaaaaaaa

Tretji dan smo se odpravili plezat v neko jamo, ki je v bistvu tunel s samimi kapniki kakšne 2-3m nad vodo. Ravno prejšnji večer smo gledali film (Dosage 3 – hvala sosed & hvala preCednik ) o DWSu iz Vietnama in smo točno vedeli, kam gremo in kaj nas čaka. Jama mi je bila predvsem všeč zato, ker streha ni bila visoka in mi je bilo vseeno, če sem padla v vodo, pa četudi na rit

Hang Ca cave

 

Slike sem dodala tudi v ALBUM.

 

Ugotovitev vikenda: Lepo je, ko se zjutraj zbudiš tukaj:

lepo je, ko se zbudiš nekje sredi morja

Cat Ba – climbing tiiiimeeeee!

Pričakovala sem, da bo na severu precej hladno. Nisem pa pričakovala takega mraza! Zadnje dva dni je bilo čez dan dobrih 10 stopinj, tako da sem že resno premišljevala o tem, da grem na lokalno tržnico kupit volneno kapo in rokavice. Danes je končno posijalo sonce in v trenutku je postalo toplo. Otok se je nenadoma popolnoma spremenil – ko se je otoplilo, je tudi sam otok postal nekako lepši

Cat Ba Town

Zadnji dnevi so bili plezalno obarvani in tako bo po vsej verjetnosti tudi prihodnjih nekaj dni. Poleg plezanja na otoku Cat Ba se obeta tudi 3-dnevni DWS po okoliških otokih.

plezanje v Butterfly Valley

Ker se mi v tem trenutku malo ne da pisat (ja, priznam, loteva se me popotniška lenoba), prilagam zgolj link na nov ALBUM, ki zna biti za neplezalce izredno neinteresanten. Se zgodi, pa drugič

Moto tedna: (glej spodnjo sliko)

Moto tedna

…Central Highlands…

Pokrajina v notranjosti Vietnama se nenehno spreminja. Kot bi rekla Ida 10x na dan: “Je taka… raznolika.” (interna fora iz Maroka op.a. ). Ogromno različnega drevja, od borovcev do palm, nasadov jagod in rož do riževih polj.

Dray Sap waterfalls

Zadnje dva dni sem raziskovala pokrajino z nekim lokalcem, s katerim sva se zmenila, da me z motorjem prepelje iz točke A (Dalat) v točko B (Buon Ma Thout).

road trip z motorjem

Po poti so se vaški otroci drli za nama ‘Hello, helloooo’, se smejali in stegovali roke. Prav zabavno. Popila sva enormne količine njihove kave, ki, če jo zmešaš z mlekom, postane čokoladnega okusa.

mmmm čokoladna kava

Naučila sem se igrati kitajski šah, ki mi ni šel najbolj od rok, čeprav so pravila precej podobna kot pri našem šahu, vendar so mi preglavice delale figure, ki so vse iste oblike, označene samo s kitajskimi črkami. Kako naj potem vem kaj je konj in kaj je kralj?

na žalost ne zastopim teh kitajskih 'grabelj'

Ker sem Myu rekla, da rada hodim v hribe, sva hodila po terenu, ki je bil tudi zame, izkušenega natikač-popotnika, preveč divji in sem se celo morala preobuti! Eno noč sem prespala v neki vasi ob jezeru v eni izmed lokalnih hiš. No, bolj prebedela kot prespala. Domačini so zganjali galamo do jutra, igrali na bobne, se drli in plesali. Baje je nekdo umrl, žurali so pa tako, kot bi se najmanj trije rodili.

'longhouse'

Ja…zanimiv je ta Vietnam. In tako raznolik

Danes sem pristala tukaj:

beach time!

Zdaj bo pa počasi res treba na sever, ker me čaka Cat Ba Island in plezanje. No, v bistvu jaz zelo čakam na to

Ostale slike to TUKAJ!

Destination: Kalymnos

 

 

Kalymnos

Ne bom posebej izpostavljala kako uživamo, kako sem navdušena in kako zadovoljna, da sem v tem trenutku tu. Sprva je sicer kazalo, da bomo zaradi okvare aviona obtičali kar na letališču v Münchenu, ampak se je na koncu vse lepo izšlo in na otok smo začuda prispeli še isti dan. Pa še Aegean Airlines nam je zaradi nevšečnosti podaril brezplačno karto kamorkoli njihova letalska družba leti. To mi je všeč – bo treba pogledat, kam bomo šli!

 

obvisel nad morjem

Kalymnos pa…poezija. Prve tri dni smo plezali, včeraj imeli prvi dan počitek. Raziskovanje otoka in novih sektorjev, ki nas čakajo v prihodnjih dneh.

 

kruzanje po otoku...

Danes smo vstali zgodaj, ker je Borut začel napadat svoj projekt Ourania (8a). Na žalost so bili današnji poskusi neuspešni, ampak v prihodnjih dneh je

uspeh garantiran! Če mu uspe, bo po dolgih letih 20 letih spet splezal smer takšne težavnosti. Bo imel lepo okroglo obletnico, saj je prav pred 20 leti kot prvi 16-letnik splezal neko 8a v Franciji. Zdaj sem pa izdala njegova seniorska leta…

 

Borutov poskus Ouranie

No, mi trije smo pa tudi imeli v sosednjem sektorju nekaj dela s svojimi projekti – ‘malce’ lažjimi seveda. Sicer mi je že danes uspelo splezat moj letošnji cilj, ampak moram priznat, da je bila smer zares ocenjena po znanih kalymnoških standardih ocenjevanja.

 

Syblegades Rocks

 

Bo treba najti nek malo bolj zahteven izziv. Mislim, da to ne bo problem, ker je tu sektorjev cel kup, smeri pa malo morje.

 

Sektor Arhi

P.S.: Včerajšnja izjava dneva (ki si jo lahko privoščijo samo redki): Tisto, kar vi plezate, pridem jaz z biciklom gor.

Današnja izjava dneva: Tisto, kar mi plezamo, plezajo tudi koze. (–> glej spodnjo sliko)

 

pazi, koza v steni!

Slike tudi tukaj!