‘Zataknjenci’

zatakníti se in zatákniti se 1. z navadno ostrim, koničastim delom zadeti ob kaj in se ustaviti: ribi se je trnek zataknil v ustih / koščica se mu je zataknila v grlu 2. pri premikanju, gibanju z enim delom zadeti ob kaj in se ustaviti: hlod se je zataknil za korenino; film v fotografskem aparatu se je zataknil / pri odklepanju se je ključ zataknil 3. ekspr. navadno za krajši čas prenehati nemoteno potekati: preskrba s kruhom se je pred prazniki zataknila; igra se tu lahko zatakne; brezoseb. pri gradnji se je zataknilo / kadar se mu kaj zatakne, je slabe volje; brezoseb.: pri denarju se je zataknilo; zataknilo se mu je pri izpitih ni jih dobro, v redu opravil 4. brezoseb., s smiselnim osebkom v dajalniku pri govorjenju nehote, nenamerno narediti premor, prekinitev: govorniku se je sredi govora zataknilo; pri branju, deklamiranju se mu je zataknilo ● ekspr. beseda se mu je zataknila ni je mogel izreči; nar. kam se je zataknil ta otrok kam je šel, kje je; ekspr. verz se mu včasih zatakne je slovnično, stilno slabo izoblikovan zatáknjen -a -o: v lase zataknjen cvet; za kljuko zataknjen časopis ∙ star. trdno zataknjeno okno zaprto

 

Beseda ‘zataknjenec’ kot kaže v slovarju SSKJ ne obstaja. Zato pa obstaja  v mojem besednjaku. Zataknjenci pravim tistim ljudem, ki se zataknejo na nekem njim ljubem mestu in se od tam ne premaknejo. Je že res, da se vsakdo lahko zatakne nekje, kjer mu je izredno všeč, vendar se ljudje po večini zataknejo(mo) za kakšen dan več, kot so sprva načrtovali. Tukaj, v državah JV Azije se ti to kaj hitro lahko zgodi, priznam Sama sem se malo zataknila na otoku Cat Ba na severu Vietnama. Vendar pa tukaj, v vseh teh državah srečaš veliko ljudi, ki se ne zataknejo samo za kakšen dan ali teden, temveč se zataknejo kar za nekaj let oziroma za nedeločen čas. To so ‘zataknjenci’ v pravem pomenu besede. Vsak ima svojo čudaško zgodbo in lahko rečem, da noben od njih ni povsem ‘normalen’

Kot kaže, se moški pogosteje zataknejo tukaj kot ženske. Ne bom kar v prazno ugibala, zakaj je temu tako

No, in kaj počnejo ti ljudje tukaj? Ne prav dosti. Uživajo lagodno življenje, ki je za evropske razmere tudi izredno poceni. Vreme je večino časa idealno, hrana je izvrstna in tudi raznovrstna, prenočišča so ugodna. Življenje je precej umirjeno, ni ti treba preveč gledati na uro in eden izmed težjih mentalnih naporov je odločitev, kaj in kje boš jedel in kam boš šel. Vendar pa je tak način življenja ponavadi super, ko je človek na dopustu in potuje, če pa to postane vsakdanje življenje, ti hitro lahko postane dolgčas.

Zataknjenci pa po večini ne delajo nič, bluzijo naokoli in živijo v svojem svetu. Ok, nekateri se tukaj zataknejo in začnejo kakšen biznis, po večini v zvezi s turizmom. Na jugu Laosa se je z nami na busu vozil Američan, ki je tukaj že nekaj let in oddaja bungalove turistom. Ker pa  s tem nima prav veliko dela, vsakodnevno popiva in preizkuša (oziroma je že preizkusil) vse možne opojne substance. Ok, ta niti ni bil tako čuden kot nek Šved v Vang Viengu, ki je suvereno prisedel za našo mizo in na ves glas začel govoriti šale o blondinkah. Naj povem, da smo bile za mizo 3 blond punce Ker se nihče ni ravno od srca nasmejal njegovim šalam, je začel razlagati, kaj se nam splača pogledati v okolici mesta. Ker je vedel kar precej, smo ga vprašali, koliko časa je že tukaj.

“Ne vem… dolgo,” je rekel.

“In kaj počneš tukaj?”

“Sem Batman” (čisto resno, brez smeha).

??!?!?

OK, pogovora nismo nadaljevali, ampak smo se samo spogledali in zavili z očmi. Preden je odšel, je še (seveda čisto izven konteksa našega pogovora) povedal, da se mu zdi, da ima bolezen norih krav.

Ne vem če naslednji zataknjenec lahko konkurira ‘batmanu’, vendar je bil tudi zanimiv. Tip kot kaže nima prav dosti denarja (logično, če nič ne dela) in zato hodi od turista do turista in recitira razne pesmice oziroma svoje trenutne prebliske, potem pa prosi za kakšen $. Ker sem bila tisti čas v pretežno nemški družbi in po naključju je bil ta ‘pesnik’ tudi Nemec, nam je recitiral v nemščini. Res, da se nisem kaj preveč sekirala, ker ga nisem zastopila, vendar me je vseeno zanimalo, kaj je povedal. Vprašam kolege, če mi lahko razložijo, kaj je povedal, pa pravijo:

“Ne”. (smeh)

“Zakaj ne?” vprašam.

“Ker ga nismo štekali pet posto”.

“Ja kako ne, saj je govoril v vašem jeziku?!”

“Jezik nima veze, tip govori kar neki v prazno.”

Spet smeh.

 

Ja, tako je s temi zataknjenci… Ne vem, kako jim čez čas v vsem tem brezdelju ne postane dolgčas. Mogoče jim, vendar so preveč leni, da bi se kam premaknili. Pa saj bi bilo povsod kmalu isto

 

P.S.: Slik teh čudakov nimam. Pa saj tako vsi veste, kako Batman izgleda

…ko se turisti izgubijo…

Prvo jutro v Vang Viengu sem se odločila, da grem pogledat v plezališče. Ker so mi v dveh plezalskih agencijah rekli,  da te dni tam niso srečali nobenega plezalca, sem se že sprijaznila s tem, da pač ne bom plezala. Saj je veliko drugih stvari, ki jih lahko počnem

Zbašem stvari v nahrbtnik in se peš odpravim iz mesta. Baje ni daleč. Že po nekaj sto metrih me ogovorita dva Nemca, če grem slučajno plezat, ker vidita plezalke obešene na nahrbtniku. Super, gremo skupaj! Takoj se zaklepetamo in ne opazimo odcepa z glavne ceste. Po nekaj kilometrih vprašamo domačine in nam dajo napotke, kam naj gremo. Čez nekaj riževih polj in potokov in že smo pri reki. Aha, to je to, samo še nekoga moramo dobit, da nas prepelje čez. V minutki ali dveh se že pojavi fant, ki nas v majavem čolničku prepelje na drugo stran reke. Kul, to je bilo pa hitro! Kje je zdaj plezališče? Spet vprašamo lokalno mularijo in nam rečejo, da bo lažje, če gremo nazaj čez reko in po drugi strani kakšen kilometer nazaj. Da pa lahko poskusimo tudi po tej strani, ampak pot ni dobra in mogoče bomo srečali kakšno žival. Spogledamo se in zarežimo – itak gremo po tej strani, saj je vedno lepo srečati kakšno žival Potka je bila prav lepa in nismo srečali nobene eksotične živali. Pridemo do naslednje kolibe in tam se pot konča, vendar zagledamo mostiček in ga prečkamo. No, pa smo vseeno morali na drugo stran reke Kmalu zagledamo še en most, ki pa je zaprt, ker še ni dokončan. Spet se spogledamo in si rečemo, da ga bomo vseeno prečkali. Malo so se nam tresla kolena, ker je bilo treba hoditi po leseni dili, vendar  pa je bilo ogrodje mosta zelo stabilno.

nedokončan most

 

Spet se sprehodimo par minut in pridemo do naslednje hiše. Tam nam fant reče, da moramo spet nazaj in na drugo stran reke Mi še kar vztrajamo in ga sprašujemo, če se zares ne da priti po tej strani. Lahko poskusite, nam reče in se nam reži v fris. Ampak je džungla. Lahko probamo, si rečemo, saj mora biti pot skozi džunglo zanimiva. Preden se odpravimo, ga vprašamo, če lahko naletimo na kakšne kače. “Ne, ker mi vse kače pojemo”, nam odgovori. Spet smeh.  Prvih par minut smo lepo ubirali pot, potem pa se je končalo. Vse je bilo tako zaraščeno, da bi človek zares rabil mačeto, da bi sproti sekal. V slabi uri smo prehodili kakšnih 50m. Se ustaviš, ne moreš naprej, greš deset metrov nazaj, na levo, tri metre naprej, spet nazaj, še bolj v levo, spet deset metrov, potem na desno, spet malo nazaj…ojoj. In po nekaj minutah ne veš več, kje si začel.

lost

 

 

Ugotovili smo, da ne bo šlo. Vendar pa nismo hoteli nazaj, ker je bila pot do tja tako težka. Zato se odločimo, da bomo poskusili bresti po reki. Nekako smo si ubrali pot do reke in začeli bresti. Nekaj časa je šlo, nato pa je reka postajala vse globja. Spet  nazaj proti toku in poskusimo prečkati reko. Vendar tudi tam postane pregloboka. Končno se sprijaznimo, da smo totalno zalutali in da bo treba nazaj. Spet iz reke nazaj v džunglo, ampak tokrat je bila pot mnogo lažja, ker smo že prej naredili stezo, kjer smo hodili. In spet čez dile na mostu in na drug breg reke. Kmalu tudi na drugem bregu zmanjka steze, zato se odločimo, da bomo šli nazaj prav do glavne ceste, kjer smo se zjutraj srečali in od tam poiskali pravi odcep. Po nekaj kilometrih najdemo pravi odcep, ampak kmalu se pot spet razcepi in mi ponovno izberemo napačni odcep. Pričaka nas kakšnih deset podivjanih psov za ograjo, ampak prav blizu čez reko vidimo plezališče. Zato vseeno skočimo čez ograjo in se ne povsem mirno sprehodimo v spremstvu psov do (tokrat končno prave!) stezice, ki vodi do reke. Z nasmehi na obrazih pridemo do reke in tam naj bi bilo po opisu v plezalnem vodniku nekaj čolnov, ki te popeljejo čez reko. Pa jih ni bilo. V vodi zagledamo star čoln, ki sicer malo pušča, vendar je v njem veslo. Že se začnemo spraševati, če bi kar sami poskušali prečkati reko s tem čolnom, ko se od nekje prikaže nek ata z motornim čolnom in nas popelje na drugo stran. Končno! Prišli smo do plezališča! Rabili smo 5 ur, da smo prišli do tja, ko smo se pa vračali, smo bili pa nazaj v mestu v pol ure

 

Ugotovitev dneva: Pametno je, če včasih poslušaš domačine, ko ti svetujejo, katero pot je primerno ubrati.

Internet tukaj ni najhitrejši, tako da imam problem z uploadom slik na blog. Sem pa nekaj novih fotk dodala v album LAOS.

Sapa

Končno sem preizkusila nočno vožnjo z vlakom, ki jo tukaj vsi tako hvalijo. Ne vem kaj je toliko za hvalit, saj itak spiš celo pot. Fino pa je, da ti ni treba 10 ur poslušati hupanja nervoznega voznika, kar je klasika pri vožnji z avtobusom. Lahko samo rečem, da sem bila kar vesela, ko sem prispela v Sapo, ker je na železniški postaji v Hanoiu vse skupaj izgledalo nekako čudno. Mojo karto so si podajali med seboj, se mi smejali v fris, čeprav še zdaj ne vem točno zakaj (verjetno ni imela karta tukaj sploh nič zraven ), tako da sem si že na postaji rekla, da bom lahko vesela, če bom sploh prišla do Sape. No, na koncu sem dobila fensi kabino, čeprav sem kupila karto za najslabšo (Gorenjka, itak), lepo spala celo noč in se zjutraj zbudila v Lao Caiu.

 

provinca Lao Cai

 

V Sapi sem imela namen iti na Fansipan (3143m), najvišji vrh Vietnama, pa se mi je plan na žalost sesul, ker naj bi bilo preslabo vreme. Ne vem točno, kaj tukaj smatrajo za slabo vreme, ampak kakor sem videla, je bila gora samo v megli, kar pa je tukaj itak povsem normalno. Vsak dan zjutraj je vse megleno in šele čez par ur posije sonce. Ker torej nisem šla na Fansipan, sem naredila 2-dnevni treking (sprehod) po okoliških vaseh.

 

lokalna ženička

 

V nekaterih vaseh je na žalost videti več turistov kot domačinov, v tistih malo bolj oddaljenih pa število turistov takoj drastično pade. Ja, Sapa je zares zelo turistična. Smešno je, da se vsi stalno pritožujemo nad številom turistov in si želimo tja, kjer jih ne bi bilo toliko, na koncu pa ponavadi še vseeno skočimo pogledat tudi tiste kraje, za katere vemo, da se masi turistov ne bomo mogli ogniti. No, pa saj smo konec koncev vsi turisti

 

še ena lokalka

 

Naša 17-letna vodička Linh, pripadnica plemena črnih H’mongov je bila ena najbolj simpatičnih ljudi, kar sem jih tukaj srečala. Razložila mi je vse svoje ljubezenske ‘težave’ – pravi, da nima fanta, ker vsi lažejo. Baje je pa pri 15ih imela fanta iz njene vasi, ampak sta bila preveč sramežljiva, da bi se pogovarjala, zato sta si pisala pisma Sicer je pa imela na zalogi veliko zanimivih zgodb, med drugim tudi to, da so pred leti pet njenih vrstnic ugrabili in jih v vrečah prenesli čez mejo na Kitajsko in jih prodali (meja je čisto blizu njene vasi). Tri so uspele pobegniti in so se vrnile v vas, dve pa se nista nikoli vrnili nazaj.

 

sej sem čist mal večja od nje

 

Ugotovila sem, da znajo biti Vietnamci včasih čudni v svojih navadah. Ugotovila pa sem tudi, da znajo biti ljudje iz drugih držav še malo bolj čudni. Spoznala sem starejši par, ki veliko potuje po svetu, vendar pa nikjer ne je nobene hrane, razen svoje. To pomeni, da imata gospod in gospa vedno s seboj vso možno instant hrano – sto različnih vrečk z raznimi praški – juhe, makarone, kavo in ostalo. S sabo imata tudi plastične kozarčke, krožnike in pribor. Ne jesta nobene hrane, ki se jo je prej dotaknil nekdo drug. Po eni strani lahko rečem svaka čast, da še vseeno potujeta, ker meni se ne bi dalo vse te krame nosit s seboj, sploh pa se mi ne bi dalo en mesec jesti samih praškov (sploh pa če imaš na voljo toliko različne izvrstne lokalne hrane!).

 

Pho

Počasi se moj potovanje po Vietnamu zaključuje in v prihodnjih dneh odhajam v Laos.

Nove slike so v GALERIJI.