Vsaka stvar je za neki dobra

Zgrozim se, ko pomislim, koliko časa je preteklo od zadnjega apdejta tega mojega nesrečnega bloga. Potem pa še za vsak slučaj preverim, če je podatek v moji glavi pravilen in me še malo bolj strese, ko vidim datum 11 maj. Kaj to pomeni, da sem postala zapečkarica in da nikamor več ne grem?! Blog je bil namreč zaštartan zato, da sem pisala, kje vse se potikam! Ali pa sem samo postala tako lena, da se mi nič več ne da napisat? To, da sem za pisanje lena, sploh ne drži – ali pa samo malo – ampak vsakič, ko se spravim pisat prispevek, mi vzame najmanj tri dni časa. Da dobim navdih, da skrajšam besedilo, ki se mi zdi preveč dolgovezno, da popravim vse slovnične napake, ker me strašansko moti in me je kar malo sram, če se pojavi kakšna butasta napaka (pa še vseeno se pojavi, itak), da naredim selekcijo slik, da jih malo popravim in jih dam na net… Skratka, sto tisoč stvari, ki me omejujejo in otežujejo moje pogostejše pisanje. Precejkrat se mi zgodi tudi, da že začnem pisat, potem pa se ustavim, premislim in vse zbrišem. Se mi zdi, da pišem traparije in zato takrat rajši neham, pa čeprav se mi je pet minut prej zdelo res zanimivo. Potem pa seveda še odločitev, da ne bom pisala o vikendih, ampak samo o dopustih. V bistvu največji problem tiči tu. O tistih par dneh dopusta, ki jih premorem, pač ne morem pisati ne vem koliko. V študentskih letih je bilo blogarstvo zame lažje! Lahko pa bi precej pisala recimo o že-skoraj-višji matematiki, ki jo prakticiram, ko delam kalkulacije kdaj na dopust, koliko dni rabim za kaj, kdaj se bolj splača, ker so vmes kakšni prazniki, koliko dni mi potem še ostane… Te številke potem obračam na vse možne načine, vmes že skoraj obupam, ker iz številke 20 in nobenega plusa zraven se kakšnih hudih končnih seštevkov pač ne more dobiti. Ampak na koncu pa še vseeno ugotovim, da na hitro pa lahko kam skočim in da sploh ni bilo tako malo časa, sploh pa ni bilo slabo in se je splačalo, saj sem spet osvežila svojega duha, ko sem za kakšen dan izpustila delo za štirimi stenami in sedmimi ekrani (to s sedmimi ekrani ni čisto res, čeprav se mi včasih zdi tako).

V začetku avgusta sem ugotovila, da se moja optimistična namera prišparati skoraj ves dopust za zimo ne bo izšla po planih, ker bi se mi slej ko prej utrgalo, če bi bila celo poletje brez enega samega dneva dopusta. Ker si kakšnih hudih mentalnih preobratov res nisem želela, sem se odločila, da si vzamem vsaj en teden frej. Jupi!

Nobenih planov in načrtovanj, samo pregled vremenske napovedi in to je to. Malo bi šla plezat, pa kakšen dan bi bila tudi bolj na izi…

na izi

…In potem se je plan obrnil ravno na glavo in je bilo najprej malo na izi, potem pa malo več aktivnosti. Moj nateg bicepsa en dan pred dopustom in Tinetove bolečine v rami  so bile ravno pravi izgovor, da sva šla malo na morje. Pa kaj bi pisala o morju, saj se tam ne dogaja prav dosti. Hmmm ne, na Krku se lahko kar precej dogaja. Že par vikendov prej smo raziskovali plezalsko sceno in ugotovili, da se da na Krku kar fino plezat. Zaenkrat premorejo tri plezališča, od katerih je eno tako majhno in grdo, da se ti niti posveti ne, da bi to lahko bilo plezališče in zato hodiš še naprej ob obali in se sprašuješ, kje za vraga bi to zdaj lahko bilo Ostala dva, Portafortuna in Belove stene sta pa malo večja – tam se ti pa malo prej posveti, kje boš plezal. Mene je sploh navdušila Portafortuna s svojimi dolgimi smermi. Samo ocene so pa res malo preveč soft, če jih primerjaš s kakšnimi gorenjskimi plezališči. No, ampak za tiste, ki so malo bolj mahnjeni na ocene, je pa dobro za ego nafilat

climbINbaska

Ko toliko govorim o plezanju na Krku, moram še iskreno povedat, da sva teh par dni plezala samo enkrat, ker je bilo pasje vroče in se človek nehote malo uleni, no pa tudi tiste poškodb(ice) so še malo pripomogle k tej lenobnosti. Sem si pa zaželela, da bi imela en čoln in da bi lahko veslala malo naokoli. Že gledam za cene tistih napihljivih

jaz bi tud mela čoln!

Še dobro, da se s Tinetom nisva preveč ulenila in da sva se v drugi polovici tedna premaknila v Cortino. Že celo poletje sem čakala, da bo vreme primerno za Dolomite in res sva naletela na dobre dni. Še takrat, ko se je ulilo, sva nevihto gledala iz sončne strani, no razen prvi dan, ko me je nevihta zadržala v pekarni za kakšne pol ure, ko sem ‘samo skočila’ po kruh. Vreme se tam zaradi visokih hribov izredno hitro spreminja in zelo zanimivo je, ko gledaš, kako se nad Tofano kopičijo oblaki, ki postajajo vse večji in zlovešči. Takrat si vesel, da nisi tam.

se že nabirajo...

Sicer pa sem ugotovila, da se moram obvezno naučit še kakšen tuj jezik. Plezalnih vodničkov celo morje, ampak da bi bil pa kakšen v angleščini, pa ne. No, edino tisti športno-plezalni, ki nama je potem koristil naslednje dni, ko sva plezala na Cinque Torriju. Sicer pa prav vsi v italijanščini in nemščini. Moje osemletno učenje nemščine je bilo zgleda bolj jalovo, ena šestnajstina italijanske krvi pa mi tudi ne koristi dosti pri znanju italijanščine.

čak, da lociram

Vodnički gor ali dol, plezanje na Cinque Torriju je bilo res zakon – malo frikanja, pa nekaj večraztežajnih, pa še malo sem se navadila na kline, pa končno sem kakšnega frenda uporabila Spala sva kar zunaj in vsak večer sva našla reees dober plac za šotor, enkrat zraven reke, drugič tako rekoč pod steno na dobrih 2000m nadmorske višine… Je bilo treba malo šparat, ker so naju na Hrvaškem pošteno obrali za kamp!

quechua rulz

Ko sva se naveličala plezanja, sva se za en dan zapeljala še na drugo stran Cortine, proti Misurini, da sva šla malo v hribe. To, da sem napisala malo, je bilo mišljeno dobesedno, ker sva najprej imela namen narediti celodnevno turo iz Misurine preko Rif. Fonda, pa potem do treh Cin in nazaj, ampak sva potem ta plan malo spremenila in se že zvečer znašla pod Vršičem, zgodaj zjutraj pa šla splezat Spominsko smer Srečka Rihterja, da sva potem še lahko ujela Pesijev rojstnodnevni piknik ob Kokri. Lep zaključek dopusta. Piknik namreč, o plezanju v naših hribih pa sedajle raje ne bom

Nekaj slik na MOJI PICASI.

No, pa sem končno uspela napisat nov prispevek. Ker smo se čez vikend potikal po hribih, sem danes vsa ožuljena, tako da sem si lahko vzela čas in natipkala nekaj besed. Vsaka stvar je za neki dobra, pravijo. Joža prav: “Vsaka stvar je za neki dobra. Če t krava crkne, t pa saj sno ostane.”

na dostopu

V tretje gre rado

Trije dnevi dopusta, ki ti skupaj prinesejo 10 dni dopusta, se niso slišali slabo. Slabo niso zgledale niti Matotove slike in zgodbe s plezališča Les Calanques. Tudi informacija, da je drugo leto v planu zaprtje plezališča, ker ga bodo menda spremenili v nek zaščiten park je pomenila nekakšno spodbudo in namig, da so letošnji dnevi okrog 1. maja popolnoma primerni, da se zapeljemo na jug Francije.

Topli dnevi v začetku aprila so nas zvabili v Paklenico, da se malo vplezamo.

Paklenica PRVIČ

Nepojemajoče lepo in toplo vreme, ki se v aprilu res ni dalo, nas je naslednji teden spet zvabilo v Paklenico.

Paklenica DRUGIČ

V dnevih pred dopustom se je napoved za Francijo tako poslabšala, da smo tik pred zdajci spremenili plane in tako nas je pot spet vodila v Paklenico

Paklenica TRETJIČ

Kot sem napisala že v naslovu:  v tretje gre rado. Govora torej ne bo o nobeni Franciji, temveč o plezalskem road tripu pri naših južnih sosedih: Paklenici, Dabarskih kukovih, Omišu in Hvaru.

Nove premičnine od Brezi in Štefi

Če smo bili prejšnja dva vikenda v Paklenici skoraj sami, se je slika ob našem tretjem prihodu popolnoma spremenila. Kampi popolnoma nabiti, tako da komaj kam zbašeš šotor, prijatelji in znanci na vsakem vogalu, še v vrsti za wc, na parkirišču pred kanjonom, pa tudi na štantih. Poleg prijateljev in znancev pa še sodelavci in sorodniki. Kakšen pretiran dolgčas se tako res ni obetal, bolj se je obetalo malo več ponočevanja, kot smo ga bili zadnje vikende vajeni in malo kasnejše vstajanje, kot smo ga prakticirali prejšnje dni. Prvo jutro je bila disciplina na višku: vstajanje s kurami, hitri zajtrk na parkirišču in hop v steno Aniča kuka. Robi, ki je bil prvič skupaj z nami, se je kar malo ustrašil, da bo vseh deset dni tak red in disciplina. V naslednjih dneh smo malo popustili, kakšen večer malo (pre)več popili, nekateri so še na ves glas peli, skoraj do jutra bedeli, zjutraj pa vse to prekleli

Ekip(c)a

Tretji dan, ko smo se s kampa precej pozno spokali, so bili avtomobili parkirani že skoraj do Dinkota. Mi štirje smo se samo spogledali in se odločili, da se odpeljemo v Dabarske kukove, kar je bila izvrstna odločitev, čeprav smo kasneje izvedeli, da v Paklenici sploh ni bilo take gužve (kar mi sicer ne gre v glavo, ampak vseeno naivno verjamem).

Ida, Anže, Metka: Severno rebro kliče!

Dabarski kukovi so prava destinacija za pobeg od ponorelega sveta: kamniti stožci, ki se dvigajo v nebo nad zelenimi travniki, na katerih sem in tja opaziš kakšen šotor, ko z vrha zreš po okolici. Pogled, ki se ti odpre, ko s pripelješ na vrh serpentinaste ceste, na katero zaviješ iz glavne ceste med Karlobagom in Gospičem, je res nor: za tult in vriskat . Kakšnih plezalskih presežkov v Dabarcih ta dan ni bilo, vsekakor pa je v planu ponoven obisk tega enkratnega placa.

Dabarski kukovi

Robi, ti sam butn!

Ko sedajle v mislih potujem na naslednji dan, se zopet zataknem pri vedno aktualni temi: vreme. Za vse prihodnje dni v Paklenici je bilo napovedanega precej dežja, tako da je bilo treba iti nekam, kjer bo vreme vsaj približno zadovoljivo. Vsi naši kompanjoni so se odpravili proti domu, mi pa smo se držali našega B plana, da gremo naprej na Hvar, z morebitnim postankom v Omišu. Ker je bilo vreme kljub neobetavni napovedi v Omišu dobro, smo naredili postanek in še malo poplezali, nekateri dolge smeri, drugi pa kratke smeri v obcestnih sektorjih.

Če bi bil Rambo v Paklenici, bi bil 5a in ne 6a

Ampak je pa lepo!

Ko začnem govoriti o Hvaru, se zopet lahko ustavim pri številki tri. Letos sem bila tam tretjič, prvič pred slabimi tremi leti, ko sem se začela spoznavat s plezanjem. Pred tem sem plezala samo trikrat, potem pa me je pot bolj naključno kot ne, odvedla na Hvar in v bistvu se niti ne čudim, da sem takrat plezanje tako vzljubila. Hvar je zame ena boljših, predvsem pa lepših plezalnih destinacij.

skala, morje, sonce

Plezališče sicer ni zelo veliko, ampak vseeno dovolj veliko za nekaj aktivnih plezalnih dni, saj ima človek na izbiro več kot 100 smeri, dolgih do 40m. Letos smo spali kar v plezališču, kjer ima lastnik Miroslav urejeno hišico za goste z dvema sobama za spanje ter zunanjo kuhinjo, vse sobe pa so vklesane v skalo.

hiška v plezališču Šuplja Stina

Nastanitev je zares fenomenalna, deset metrov pred sabo imaš morje, tri metre za sabo na vrtu pa steno.  Zvečer in zjutraj tam ni žive duše, tudi elektrike ne. Zjutraj se zbudiš, greš na vrt, se pretegneš, vdihneš morski zrak in si lahko samo rečeš: Life is good!

Life is good.

Potem pa pristaviš kavo, zbudiš frende, spijete kavo, nato pa se vsak posebej počasi odpravi še eno kitico odspat Tako nekako so zgledala jutra tistih nekaj dni, ko je bilo tako toplo, da se nam že zjutraj nič ni dalo. Vseeno pa so potem po drugi kavi prsti zasrbeli in smo se podali v vertikalo. No, nekateri v vertikalo, drugi pa s čolnom na morje. Jaz sem bila bolj v tisti prvi skupini in ko smo po devetih dneh prišli spet domov, sem ugotovila, da rabim MALO spanca, ker je bilo povsod tok dobro za plezat, da ni bilo časa niti en dan počivat.

F**k yeah!

Še več slik pa NA TEM LINKU.

siciliJA JA JA JA!!

Dopust na Siciliji se je zgodil zelo spontano, kot posledica prebranega Matteotovega članka na DEŠu. Prvi plan, Kitajska, se je tako zamaknil na drugo polovico leta. Poceni letalske karte (Ryanair: Trst – Trapani), precej južna destinacija (beri: pozimi paše it malo bolj na toplo) in veliko plezališč so bili glavni razlogi za to, da sva se s Simono takoj strinjale, da je treba it. Po uspešno prestali avdiciji sta se nama pridružila še Sašo in Rok

ej kva če bi šli na Sicilijo?

Odkar smo kupili karte sem spremljala vremensko napoved in vsak dan so imeli sonce. Tko pač je tam na jugu. Poznamo pa pregovor, ki pravi, da izjema potrjuje pravilo,  a ne?  Par dni pred odhodom sem spet rutinsko, kot pač vsak dan, počekirala vreme in za naš termin je bil napovedan DEŽ DEŽ DEŽ. F***!!  Gledala sem, se tresla in stiskala pesti, da bi se napoved spremenila, vendar je vse kazalo na to, da bo kar precej deževalo. Človek poln planov in pričakovanj tako kar zgubi mal filinga in veselja, ko se ob taki napovedi odpravlja na plezalni dopust.

ah ne, sej nau dežja...

Sama torej nisem bila v kakšnem hudem filingu, nobenega strašnega veselja in plezalskega špirita… Kr neki. Tud Brezy je bila precej podobne volje kot jaz, ko smo se odpeljal na letališče. Rok napol bolan, Sašo pa počesan V glavnem vsi bolj ene limone… Ampak OK, smo pač šli na to Sicilijo, če smo že lih moral

welcome.

Prileteli v Trapani, prevzeli avto in se v momentu infiltrirali med Italijane – s ključi avta Fiat 500, ta novga fičota Je bil pa fensi, moram priznat!  Sicer mal majhen, tak mestni, kar nam je prav prišlo naslednji dan v Palermu. Vsak tretji, ne, vsak drugi avto je čist obutan in obtolčen. Pač mestni promet, italijanski promet in otoški promet v enem.  Huda kombinacija! Novi fičo je sicer fin, ampak robo smo pa vseen mal težje spravili noter. Štirje komadi in vsak dva nahrbtnika plezalne in druge opreme. Še dobro, da so nekateri med nami dobri v tetrisu in da s Sašotom na zadnjih sedežih nisva komplicirala, ko sva totalno zažokana med prtljago trpela skoraj 100 kilometrsko vožnjo, od katere jo je bilo 70km odveč Vremenarji so imeli  kar prav, tako da je bil cel petek deževen. Z Brezy sva že doma naredile plan, da gremo v primeru dežja pogledat katakombe Cappuccini, kjer so razstavljene mumije nekaj tisoč siciljancev izpred 100 let in več.  Navkljub prepovedi slikanja sem naredila kar orenk fotosešn. Spooky shit!

takšne in drugačne mumije

Tekom dneva smo prejeli ene 4 različne informacije o vremenu za prihodnje dni. Prva je bla najmanj obetavna in sama sem bla že čist slabe volje in sem že pomislila, da bi šli kar s prvim avionom domov. Potem smo nekak ‘določil’, da bo naslednje dni dobro vreme, kar se je tudi zares uresničilo! Včasih je res tako, da če fejst verjameš, pol se zgodi. Ampak samo včasih Naslednje dni smo imel kar sončne, vmes sicer kakšen oblak, v celoti pa res prijetno vreme! Kako se človeku hitro spremeni razpoloženje, samo mal sonca rabi. Pa včasih kakšen pirček Plezal smo zraven morja, klifi so kakšnih 200m stran od obale in vsa scena me je ful spominjala na portugalsko obalo. Tudi rastje v plezališču je precej eksotično, ogromno enih dreves in rož, pa še kakšen kaktus se najde. Plezal smo fuuuul, smeri so dolge, skala je ostra in drži ko hudič, včasih že kr mal preveč. Brezy se je to po parih dneh na blazincah kar poznalo. Punca je hard – nism še vidla človeka, ki bi mel tok razmesarjene blazince in kožo na rokah in bi še kr plezal!

Brezy ni softič.

Po treh dneh intenzivne plezarije sem bila pa – pošteno priznam – kar vesela, da se je uscalo in da sem lahko počivala. Spat, jest, knjigo brat, zakinkat, spet jest, spet mal ajat, neki popit, eno oddremat, jest, spat, drugo knjigo brat, spat. Naporen dan, da se reče.

spat!

Za drugo polovico dopusta sva imele s Simono kar zdefinirane plane, pa vsak dan sva jih še malo spreminjale, dodajale nove smeri in zbirale še dodatne informacije iz vodnička. Izbrale sva si dve večraztežajni smeri v steni Pizzo Monaco, eno lahko in mal krajšo, pa eno mal težjo in mal daljšo. Pa seveda sva imele optimističen plan kar obe splezat v enem dnevu. Čist sva se pripravle, ponovile vso vrvno tehniko, poklicale še Markota, da nama je prevedel opis sestopa, ker je bil v italijanščini. Pol se je pa uscal! Vseeno sva si – optimistke – naštimale budilko ob 6.30, ampak ko sva se zjutri zbudile, je blo vse mokro, pihal je in mrzlo je blo kot v decembrskih jutrih na Gorenjskem. No, za tisti dan sva opustile plan in ga zamaknile. Naslednji dan smo sicer lahko plezal, ampak smo se raje odločil za ene sektorje, ki so bolj na soncu in najin plan se je spet zamaknu. Naslednji dan sva se, optimistke, kljub ne preveč obetavnem vremenu napotile pod najino goro, ki naju je že tretji dan zapored zavračala V nizkem štartu, že skoraj na tem, da se podava v vertikalo, sva s s težkim srcem odločile, da počakava še pet minut, če slučajno pride »un oblak glej, ta velik, k je kr čez cel morje«. V parih minutah je ta oblak prinesu ne samo dež, ampak tudi malo toče, ki pa sva se ji izognile z vedrenjem v luknji, ki sva ji naslednji dan rekle že kar ‘dom’

doma.

Ne sej naslednji dan nama je pa končno uspelo neki splezat, ampak še zdaleč ne vse tisto, kar sva imele v planu. Od najinih optimističnih planov v celoti nisva realizirale niti enega, ker sva že v ta lažji smeri imele rahle probleme. Še zmeri sva prepričane, da zalutale nisva, ampak naprej pa tut nisva hotle/mogle it, ker varovanja ni bilo več nikjer. Ne levo, ne desno, ne naprej, nazaj pa tudi bolj slabo Škoda, ker je zmanjkalo dopustniških dni in nisva mogle it plezat še kakšne dolge smeri, ker sva se imele res zakon!

Štefi in Brezi v navezi

Če zdej počasi zaključim in povzamem: govorjenja in špekuliranja o vremenu je bilo na tem dopustu zares veliko (to se opazi tud v tem prispevku), ampak konec koncev ti to govoričenje ne pomaga prov dosti. Ko si enkrat tam, prilagodiš plane trenutnim razmeram in probaš izkoristit čimveč. In na koncu ugotoviš, da se maš res dobr Statistično gledano nismo tko mal plezal – šest dni od devetih, čeprov bi pa, če ne bi 3 dni deževalo, verjetno mal bolj utrujeni pršli domov. Že spet lahko rečem, da imam razlog, da se enkrat vrnem.

Slike najdete na STANDARDNEM LINKU.

V iskanju rumene skale…

Pravijo, da gre v tretje rado. Včasih pa ne v tretje, ampak v šesto ali pa sedmo. Omiš smo imeli v planu že kar nekajkrat, pa je na koncu vedno tako naneslo, da nismo šli. Ta vikend nam je končno uspelo – no, uspelo je meni – s popolnoma drugo ekipo, kot smo sicer ta izlet planirali. Ja… nekateri so nam pač že pobegnili na Kalymnos (eni pa že odštevamo dneve, da se jim pridružimo jupiiii).

Omiš

Omiš  torej. Ekipa je bila res dobra – raznovrstna  in zabavna: najlepši Slovenec, muzičar, bajker, oldskul alpinistka, študent, pa kakšen metrič bi se tut najdu Kar nekaj postankov in čakanja je bilo potrebnih, da smo se končno vsi plezanja željni nabasali v kombi in se odpeljali proti jugu. Z meco v Dalmacijo!

ekipca

Nad  Omišem, ki je bil ob večernem prihodu obsijan s skoraj polno luno (ali pa je bilo pač samo tako svetlo?), smo se takoj navdušili.  Stegovanje skozi okno in neki čudni glasovi navdušenja so kazali na to, da si vsi želimo čimprej raziskat sektorje. Zbudili smo se v zares jasno jutro, ampak mrzlo ko svinja! Veter je pihal sto na uro, sonce se še ni dvignilo nad vso tisto skalovje, ki obdaja Omiš in tako smo v ‘skupnem prostoru’, ki je bil v resnici bolj zaseben, saj drugih gostov v kampu niti ni bilo, pili že tretjo kavo in delali plane, kam gremo plezat.

 

luksuzna kava s smetano

Midva z Matejem sva  šla frikat v sektorje čisto blizu kampa, Bojan & Romana pa sta se podala v eno izmed večraztežajnih smeri. To, da sta Domen in Niko imela delovni dan, pa ni vredno omenjati Z Matejem sva odkorakala čez mesto proti sektorjem, ki so od kampa oddaljeni samo pet minut hoje, v upanju, da najdeva tisto lepo rumeno skalo, ki sem jo videla na slikah Čeprav v iskanju rumene skale nisva bila najbolj uspešna (več je bilo namreč sivega, platastega skalovja) sva imela res dober dan in sva plezala, doker nisva ostala brez kože na prstih. Norma je bla pa seveda tut izpolnjena, itak.

pogled z vrha smeri (sektor Babina bara)

Zraven sva imela še fotošuting – vsak s svojim fotoaparatom sva škljocala kot tipični japonski turisti. Preden je sonce zašlo, sva si odprla eno pivičko na klopci ob obali in počakala naša dva fizikalca, da sta se vrnila z dela Top!

Pivo na klopci na rivi, v ozadju pa sektor Planovo

Skupni  prostor v kampu nam je drugi večer služil kot kuhinja, jedilnica, dnevna soba, bar in spalnica. Armaflekse in spalke smo raje prestavili iz šotorov, ker si res nismo želeli še eno noč zmrzovat. Dejstvo pa je, da sem sama res softič, kar se tiče mraza, saj sem imela spalko za -25 in sem bila povrhu vsega oblečena še v najmanj tri plasti. Čeprav je bilo tudi Romano, ki je (baje) vajena vsega hudega, prvo noč slišati iz šotora: “Pi***, mrz je k svina!” Druga noč je bila tako veliko bolj topla, pa tudi jutro ni bilo prav nič hladno  – pač ni bilo tako jasno kot sobotno -  deževalo je!  Človek včasih kar noče verjet, da se vreme lahko tako hitro obrne. Ampak če se potem obrne še enkrat, je pa fino. Tako se je obrnilo tudi nam v prid in ko smo že skoraj spokali proti ‘nevemkamnekamkjerpačnidežjainsedaplezat’, so se pokazali sončni žarki in nam preprečili predčasen odhod proti severu.

v jedilnici/dnevni/baru/spalnici

Našli smo en super sektor na drugem koncu mesta, kjer je kot kaže navrtanih precej novih smeri, saj večine ni bilo v vodničkih, sprintanih z neta. Plezali smo kar vse po vrsti in težavnosti  nekaterih smeri  bodo še nekaj časa ostale skrivnost. Vsak je seveda ocenjeval po svoje – vse, kar smo ocenili, pa je Romana zmanjšala za (vsaj!) eno oceno. Ja forma je forma, nimamo kej

ne, to ni Domen. ta ma majico gor

Kot se spodobi za vsak tak vikend trip, kjer se folk zašteka in uživa ter navdušenje iz ure v uro samo narašča, smo tudi tokrat že skovali plane za naprej. Zdaj pa samo upajmo, da jih čimprej realiziramo

Moje slike najdete na Picasi, na Matejevem blogu pa v prihodnjih dneh tudi lahko pričakujemo kakšen prispevek in po vsej verjetnosti kakšno lepo panoramsko fotko, za katere je ekspert.

Potepanje po Iberskem polotoku: Od bikoborb, flamenka pa vse do Portovca

Naša Metka je v službi dobila nalogo, da napiše nekaj stavkov o našem road tripu po Španiji in Portugalski, ki smo ga izvedle letos aprila. Ker sem bila v tistem času z objavljanjem na blog malo lena in  nisem o tem napisala (skoraj) nič, pa danes objavljam link na Metkin članek v njihovi interni reviji Elgo.

Pridna Metka

Portugal

LINK na ELGO (članek je na strani 42)

LINK na SLIKE

ekipa, da te skipa

ŠČEPEC ŠVEDSKE

Ugotavljam, da včasih pomanjkanje dopusta pride prav. V glavo se prikradejo plani za krajše izlete, ki sicer nikoli ne bi prišli na vrsto. Tako se mi je nekega avgustovskega dne porodila ideja, da za par dni skočim v Stockholm. Samo za kratek čas, tako malo na obisk h kolegom, s katerimi smo skupaj plezali na Tajskem…

Sverige!

Stockholm! Enkrat sem tu že bila, pri dvanajstih letih, ko smo s familijo imeli enomesečni roadtrip po Skandinaviji. V spominu pa mi ni ostalo dosti – predvsem samo čolni in ladje, ki plujejo sem in tja ob obali mesta in med otoki ter Vasa muzej (res sem bla intelektualen otrok, da sem si zapomnila muzej haha).

čolni, jadrnice in ladje...

Tokrat sem v Stockholmu raziskovala predvsem družabno nočno življenje, izven mesta pa granitna plezališča. Ker na Švedskem lahko kampiraš, kjer se ti zahoče, seveda vsi plezalci spijo v plezališčih, ki so zaradi tega super urejena. Povsod so postavljene lesene mize in klopce, ognjišča, žari, ponekod tudi preprosti wcji, pripravljena so drva in sekire, da lahko po plezanju hitro zakuriš ogenj. V glavnem, NI DA NI! Nad tem zakonom o prostem kampiranju se navdušujem že več let in če me kdaj zanese v politiko, bo to samo zato, da spravim ta zakon k življenju tudi v Sloveniji

kampiranje v plezališču

O tem, kako sem se učila uporabljati trad opremo in kako sem se prvič spopadala z granitnimi počmi, tukaj ne bom razglabljala Rečem pa lahko, da ni bilo slabo! Samo drugače. In boleče. Za dlani in podplate ter prste na nogah… Hmm, ja. No, dovolj o tem.

softič na topiču

Za začetek sem torej spoznavala okolico Stockholma, po dveh dneh pa sva se s Petrom, ki je bil večino časa moj gostitelj, vrnila z dežele v mesto. Mesto ni ravno ogromno, zato se da precej stvari ogledati peš, kar mi je všeč. Še boljše pa je, če imaš kolo in tega se zaveda tudi precej prebivalcev mesta. Tudi s kolegom Timotom (pa ne najinim namišljenim, Poglova!) sva se pozno popoldan po parkih in ozkih ulicah s kolesi odfurala iz njegovega ateljeja do stanovanja. Vmes pa postanek za večerjo in ogled prečke pod mostom, kjer se izvaja urbani klajmbing – zakon!

s kolesom po mestu

Večeri so bili precej naporni, predvsem zaradi pestrih dnevnih aktivnosti in posledičnim pomanjkanjem spanca, ki ga čutim še danes. Za šanki smo sedeli v napol vaški gostilni ala Mihol (ločani bodo vedli o čem govorim), motorističnem hard rock kafiču s tako musko, da smo pivo spili po hitrem postopku in se postrgali, fensi klubu na nabrežju, underground klubiču na hard techno partiju, tako da sem se za trenutek počutila kot pri petnajstih (kranjčani bodo vedli o čem govorim haha) – sej pravim, NI DA NI! Družba je bila zanimiva, kakšen večer pa je bilo skoraj tako, kot bi bili spet na Tonsaiu – vsi smo se poznali že od tam. Pilo se je precej, govorilo vedno več, sklepala so se nova prijateljstva ter kovali novi načrti za potovanja.

No, pa da vidimo, kam me bo odneslo prihodnjič…

Slike pa tukaj!

Motivacija za trening

Čez poletje si težko vzamem čas za športne aktivnosti, ki se izvajajo v telovadnicah. Na žalost je karate prav te vrste šport, zato se mu čez poletje res (pre)malo posvečam. Za ta teden pa je bil plan jasen že vnaprej – nič plezanja in preganjanja po hribih, ampak dvakrat po dve uri karateja na dan.

 

...med treningom...

 

Udeleženci poletnega karate seminarja

Karate klub kranj namreč ta teden organizira poletni Uechi Ryu karate seminar z gostujočim trenerjem Terryem Dalyem (Anglija, 6.dan). Drugi trener, Yukinobu Shimabukuro (9.dan), se je na žalost zadržal na Okinawi. Škoda. Sicer pa sploh ni potrebe po še kakšnem drugem trenerju, ker je Terry tako kul!

 

Terry Daly, 6.dan

Motivacija za trening je pri večini udeležencev seminarja zaradi njegovega pristopa na visokem nivoju, pa čeprav je vse dni v telovadnici nečloveška vročina in švicamo ‘ko prasci’. Švic teče v potokih! Mare je včeraj po koncu treninga zagrabil rokav kimona in ga ožel Večino časa so na programu borbene tehnike, proti koncu tudi nekaj kat, vmes in na začetku pa precej raztegovanja (to je neki zame hehe).

 

advanced stretching

Borbene tehnike se vedno začnejo na enak način: čisto počasi – nice & relaxed, kot bi se izrazil Terry, potem pa 10 ponovitev z malo hitrejšim tempom in še 5 z vso hitrostjo. Tak način ti omogoča, da sprva paziš na pravilno izvedbo tehnike, si zapomniš zaporedje, nato pa lahko delaš na polno. Res pa je, da takrat, ko vsi hitimo, tehnika malo začne šepati Včerajšnji mawashiji na jutranjem treningu na koncu to več niso bili. Najprej smo imeli izziv:  ‘ten kicks ten seconds’ – OK, to gre. Potem ‘ten kicks nine seconds!!’ Tut to se še da! ‘Ten kicks eight seconds’! Šopaš, hitiš do konca, in glej ga zlomka, tut to se da!

 

mawashi chudan

Res so mi všeč Terryevi pristopi k treningu. Vse jemlje  tako na izi, vendar pa po drugi strani izredno resno in z zagnanostjo. Precej se posveča tudi koncentraciji: na enem izmed treningov smo delali kato Kanshiwa po pravilu: vsak naslednji gib naredi šele ob vsakem drugem štetju in ne ob vsakem prvem (kot smo sicer navajeni), ter po principu:  če zamutiš, letiš ven. Rezultat:  celo kato je zaključilo le nekaj ljudi

 

osnovne tehnike (Hojo Undo)

Debato o tem, kako se izvajajo določeni udarci, kaj je prav in kaj ne, je Terry zaključil na lep način: ‘Jaz delam tako, kot me je učil moj sensei. Vi delate tako, kot vas uči vaš sensei. Zame je prav tako, kot delam jaz, za vas je prav tako, kot delate vi. Dokler gre za dober karate, ni pomembno. ‘

 

Terry med nama s Sabino

Več fotk najdete v grupi ‘Karate klub kranj’ na Facebooku, kamor vsak dan pridno dodajamo slike Matevž, Mare in jaz.

p.s.: Matevž, sunila  sem ti nekaj fotk za tale prispevek, ker so mi bile tako zelo všeč. Hvala!

 

 

Ko posije sonce…

…si lahko privoščiš zajtrk v hribih

…v Sevilli občuduješ mične gospodične

…na Gibraltarju vstopiš v svet opic

…te zakuri kot Angleža

…se potikaš po portugalskih plažah

 

(dan in noč)

 

Ko posije sonce, lahko počneš marsikaj. Kaj, pa si lahko pogledate TUKAJ.

FIN

Spomnim se, da sem kot otrok rada gledala neko francosko risanko, ki se je končala z besedo FIN, po naše KONEC. Ta napis me je vedno užalostil, saj sem se zavedla, da je risanke že konec, čeprav bi jo lahko gledala še cel večer. Vendar pa sem vedela tudi, da bo v naslednjih dneh ta risanka spet na sporedu, zato nisem bila predolgo žalostna. Enako je s potovanji. Vedno je težko iti domov, težko se je sprijazniti s tem, da je konec. Vseeno pa vem, da bom slej ko prej spet lahko nekam šla. Pa ne, da v Sloveniji ni fino, ampak sem preprosto človek, ki težko obstane na enem mestu in rad raziskuje vedno nove kraje.  Jugovzhodno Azijo moram sedaj za nekaj časa pustiti pri miru, saj sem lani tam preživela 4 mesece. Kar veliko, ko takole pomislim Moram reči, da mi je zelo pri srcu z mnogo različnih vidikov, vendar bo sedaj treba raziskati še kaj drugega. Rajši pa ne delam planov, saj se zavedam, da letos prostega časa ne bo dovolj. Za plane, ki se mi rišejo v glavi, ne bi imela dovolj 5 življenj!

night market in Chiang Mai

tonsai sunset

Moj dopust se je torej sredi januarja zaključil. Zadnje tedne sem preživela na Tajskem, kjer sem si izbrala samo dva placa (Chiang Mai & Tonsai), na katerih sem bila že na prejšnjem potovanju in sem že takrat vedela, da bom enkrat prišla nazaj. Tam sem pretežno plezala, spoznavala kupe zanimivih ljudi in se zabavala na takšne in drugačne načine. Ni mi bilo hudega, čeprav je nekatere že kar malo zaskrbelo, ker na blogu ni bilo več nobenega glasu od mene. Vmes sem se tudi biološko postarala (26!), mentalno pa pomladila

Tonsai & Railay Beach

climbing @ Thaiwand Wall

 

Echer Wall

tonsai

 

Moja pot je trajala 71 dni (škoda, ker ni bilo časa zraven te cifre dodati kar še eno ničlo), po kopnem pa sem naredila dobrih 7000 kilometrov. Želela sem narediti izračun kilometrov na Gmaps, vendar ceste v Laosu na žalost še niso pokrite in google ne zna izračunati razdalj.

on the bus...

where are we going?

tuk tuk. cheap cheap!

Ne bom delala zaključkov in povzetkov. Lahko rečem samo, da je bilo potovanje ZAKON in da niti en dan ni bil slab, dolgočasen ali morda nesrečen. Vsak dan posebej sem vedela, da sem lahko vesela, da sem tam in da mi bo doma mogoče kakšne dni  težko pri srcu, ko bom pomislila na to, kako fino bi bilo, če bi lahko v tem trenutku bila nekje… tam.

...in my tonsai ghetto bungalow

Ampak tudi Slovenija je ZAKON! Najbolj sem se ob povratku bala nizkih temperatur, vendar mi preskok iz tajskih 30+ na slovenskih 0- stopinj ni delal nobenih težav

 

januar 2010: hot/cold

Colors of Laos

Ne vem, koliko kilometrov sem naredila, odkar sem na potovanju, ampak jih mora biti že kar nekaj. Čudim se, da sem na severu Laosa prav uživala, ko sem se vozila z busom. Šest ali osem ur na busu sploh ni problem, ker je okolica zares po mojem okusu in non stop lahko buljim skozi okno   Ceste se vijejo čez hribe gor in dol, levo in desno. Veliko turistom je po poti slabo in se je treba vmes ustavljati, jaz pa sem se na srećo v otroštvu stalno vozila čez Rebrnice in se navadila ovinkov Poti se mi zdijo zelo primerne za kolesarje (mami, začni razmišljat, da greste naslednjč na bike trip v Laos) in sem pa tja res vidiš kakšnega zahodnjaka, ki sopiha v klanec.

...na poti...

Po celi državi je po vaseh videti ogromno otrok, včasih imaš občutek, da so otroci edini prebivalci vasi. Skačejo po cestah, se igrajo, nekateri so kar nagi, eni so tako majhni, da komaj hodijo… Res jih je fino opazovat, ker zgledajo tako svobodni.

mularija

Bolj se pomikaš proti severu države (šla sem v Luang Nam Tha), večji vpliv Kitajske je občutiti. Predvsem na tržnicah, kjer ponujajo veliko zapakirane kitajske robe. Tudi hrana na tržnicah je tu malo bolj kitajska – ponujajo raznobarvne želeje in roza ter zelene toast sendviče. Nisem jih probala – mogoče na Tajskem, ker vem, da so tudi mahnjeni na barvasto hrano.  Če bom že probala, bo pa 100% roza barve

ne vem toćno kaj je tole, pomoje je čips

Če me že ravno ne privlači barvna hrana, pa me privlačijo druge barve Laosa. Navdušena sem nad vso zeleno pokrajino, pa tudi nekatere reke (vendar ne umazano rjav Mekong) so reeees lepe turkizne barve.

Kuang Si

V Luang Prabangu je ogromno število templjev in tam se cele dneve po ulicah sprehajajo menihi v svojih živo oranžnih oblačilih.

monks

Večerna tržnica v Luang Prabangu in njena ulica s hrano je kraj, kjer lahko človek poskusi vso možno hrano – od netopirjev, pečenih piščančjih glav do ocvrtih podgan. Nisem bila tako sestradana, da bi to jedla

pa dober tek!

Tržnice so itak zmeraj zanimiva stvar, ker vidiš toliko čudnih stvari. Tudi umazanije je precej in meni se prav vsakič zgodi isto – da zamočim z natikači v kakšno lužo Zadnjič pa nisem bila tako zelo navdušena, ko sem morala na tržnico…Po neuspešnem iskanju odprte uradne menjalnice (vse banke so predčasno zaprli, ker je cela država žurala na račun končanih Sea games) so me napotili na tržnico menjat denar, ker mi je laoškega denarja ostalo cel kup. Ker je bil to moj zadnji dan v Laosu in ker v nobeni drugi državi ne menjajo njihove nestabilne valute, sem bila primorana menjat denar pri ženički, ki poleg tega, da prodaja zelenjavo, zobne ščetke, wc papir, kruh in še kaj, tudi menja denar v vse možne valute. Saj na koncu je bilo prav zabavno, ko se nama je končno uspelo sporazumet, kaj hočem in kakšna je menjalna tarifa. V bistvu je bila čisto ista, kot pa v banki , čeprav tega sem pričakovala

money, money, money

Več slik pa, kot vedno,  TUKAJ.