FIN

Spomnim se, da sem kot otrok rada gledala neko francosko risanko, ki se je končala z besedo FIN, po naše KONEC. Ta napis me je vedno užalostil, saj sem se zavedla, da je risanke že konec, čeprav bi jo lahko gledala še cel večer. Vendar pa sem vedela tudi, da bo v naslednjih dneh ta risanka spet na sporedu, zato nisem bila predolgo žalostna. Enako je s potovanji. Vedno je težko iti domov, težko se je sprijazniti s tem, da je konec. Vseeno pa vem, da bom slej ko prej spet lahko nekam šla. Pa ne, da v Sloveniji ni fino, ampak sem preprosto človek, ki težko obstane na enem mestu in rad raziskuje vedno nove kraje.  Jugovzhodno Azijo moram sedaj za nekaj časa pustiti pri miru, saj sem lani tam preživela 4 mesece. Kar veliko, ko takole pomislim Moram reči, da mi je zelo pri srcu z mnogo različnih vidikov, vendar bo sedaj treba raziskati še kaj drugega. Rajši pa ne delam planov, saj se zavedam, da letos prostega časa ne bo dovolj. Za plane, ki se mi rišejo v glavi, ne bi imela dovolj 5 življenj!

night market in Chiang Mai

tonsai sunset

Moj dopust se je torej sredi januarja zaključil. Zadnje tedne sem preživela na Tajskem, kjer sem si izbrala samo dva placa (Chiang Mai & Tonsai), na katerih sem bila že na prejšnjem potovanju in sem že takrat vedela, da bom enkrat prišla nazaj. Tam sem pretežno plezala, spoznavala kupe zanimivih ljudi in se zabavala na takšne in drugačne načine. Ni mi bilo hudega, čeprav je nekatere že kar malo zaskrbelo, ker na blogu ni bilo več nobenega glasu od mene. Vmes sem se tudi biološko postarala (26!), mentalno pa pomladila

Tonsai & Railay Beach

climbing @ Thaiwand Wall

 

Echer Wall

tonsai

 

Moja pot je trajala 71 dni (škoda, ker ni bilo časa zraven te cifre dodati kar še eno ničlo), po kopnem pa sem naredila dobrih 7000 kilometrov. Želela sem narediti izračun kilometrov na Gmaps, vendar ceste v Laosu na žalost še niso pokrite in google ne zna izračunati razdalj.

on the bus...

where are we going?

tuk tuk. cheap cheap!

Ne bom delala zaključkov in povzetkov. Lahko rečem samo, da je bilo potovanje ZAKON in da niti en dan ni bil slab, dolgočasen ali morda nesrečen. Vsak dan posebej sem vedela, da sem lahko vesela, da sem tam in da mi bo doma mogoče kakšne dni  težko pri srcu, ko bom pomislila na to, kako fino bi bilo, če bi lahko v tem trenutku bila nekje… tam.

...in my tonsai ghetto bungalow

Ampak tudi Slovenija je ZAKON! Najbolj sem se ob povratku bala nizkih temperatur, vendar mi preskok iz tajskih 30+ na slovenskih 0- stopinj ni delal nobenih težav

 

januar 2010: hot/cold

‘Zataknjenci’

zatakníti se in zatákniti se 1. z navadno ostrim, koničastim delom zadeti ob kaj in se ustaviti: ribi se je trnek zataknil v ustih / koščica se mu je zataknila v grlu 2. pri premikanju, gibanju z enim delom zadeti ob kaj in se ustaviti: hlod se je zataknil za korenino; film v fotografskem aparatu se je zataknil / pri odklepanju se je ključ zataknil 3. ekspr. navadno za krajši čas prenehati nemoteno potekati: preskrba s kruhom se je pred prazniki zataknila; igra se tu lahko zatakne; brezoseb. pri gradnji se je zataknilo / kadar se mu kaj zatakne, je slabe volje; brezoseb.: pri denarju se je zataknilo; zataknilo se mu je pri izpitih ni jih dobro, v redu opravil 4. brezoseb., s smiselnim osebkom v dajalniku pri govorjenju nehote, nenamerno narediti premor, prekinitev: govorniku se je sredi govora zataknilo; pri branju, deklamiranju se mu je zataknilo ● ekspr. beseda se mu je zataknila ni je mogel izreči; nar. kam se je zataknil ta otrok kam je šel, kje je; ekspr. verz se mu včasih zatakne je slovnično, stilno slabo izoblikovan zatáknjen -a -o: v lase zataknjen cvet; za kljuko zataknjen časopis ∙ star. trdno zataknjeno okno zaprto

 

Beseda ‘zataknjenec’ kot kaže v slovarju SSKJ ne obstaja. Zato pa obstaja  v mojem besednjaku. Zataknjenci pravim tistim ljudem, ki se zataknejo na nekem njim ljubem mestu in se od tam ne premaknejo. Je že res, da se vsakdo lahko zatakne nekje, kjer mu je izredno všeč, vendar se ljudje po večini zataknejo(mo) za kakšen dan več, kot so sprva načrtovali. Tukaj, v državah JV Azije se ti to kaj hitro lahko zgodi, priznam Sama sem se malo zataknila na otoku Cat Ba na severu Vietnama. Vendar pa tukaj, v vseh teh državah srečaš veliko ljudi, ki se ne zataknejo samo za kakšen dan ali teden, temveč se zataknejo kar za nekaj let oziroma za nedeločen čas. To so ‘zataknjenci’ v pravem pomenu besede. Vsak ima svojo čudaško zgodbo in lahko rečem, da noben od njih ni povsem ‘normalen’

Kot kaže, se moški pogosteje zataknejo tukaj kot ženske. Ne bom kar v prazno ugibala, zakaj je temu tako

No, in kaj počnejo ti ljudje tukaj? Ne prav dosti. Uživajo lagodno življenje, ki je za evropske razmere tudi izredno poceni. Vreme je večino časa idealno, hrana je izvrstna in tudi raznovrstna, prenočišča so ugodna. Življenje je precej umirjeno, ni ti treba preveč gledati na uro in eden izmed težjih mentalnih naporov je odločitev, kaj in kje boš jedel in kam boš šel. Vendar pa je tak način življenja ponavadi super, ko je človek na dopustu in potuje, če pa to postane vsakdanje življenje, ti hitro lahko postane dolgčas.

Zataknjenci pa po večini ne delajo nič, bluzijo naokoli in živijo v svojem svetu. Ok, nekateri se tukaj zataknejo in začnejo kakšen biznis, po večini v zvezi s turizmom. Na jugu Laosa se je z nami na busu vozil Američan, ki je tukaj že nekaj let in oddaja bungalove turistom. Ker pa  s tem nima prav veliko dela, vsakodnevno popiva in preizkuša (oziroma je že preizkusil) vse možne opojne substance. Ok, ta niti ni bil tako čuden kot nek Šved v Vang Viengu, ki je suvereno prisedel za našo mizo in na ves glas začel govoriti šale o blondinkah. Naj povem, da smo bile za mizo 3 blond punce Ker se nihče ni ravno od srca nasmejal njegovim šalam, je začel razlagati, kaj se nam splača pogledati v okolici mesta. Ker je vedel kar precej, smo ga vprašali, koliko časa je že tukaj.

“Ne vem… dolgo,” je rekel.

“In kaj počneš tukaj?”

“Sem Batman” (čisto resno, brez smeha).

??!?!?

OK, pogovora nismo nadaljevali, ampak smo se samo spogledali in zavili z očmi. Preden je odšel, je še (seveda čisto izven konteksa našega pogovora) povedal, da se mu zdi, da ima bolezen norih krav.

Ne vem če naslednji zataknjenec lahko konkurira ‘batmanu’, vendar je bil tudi zanimiv. Tip kot kaže nima prav dosti denarja (logično, če nič ne dela) in zato hodi od turista do turista in recitira razne pesmice oziroma svoje trenutne prebliske, potem pa prosi za kakšen $. Ker sem bila tisti čas v pretežno nemški družbi in po naključju je bil ta ‘pesnik’ tudi Nemec, nam je recitiral v nemščini. Res, da se nisem kaj preveč sekirala, ker ga nisem zastopila, vendar me je vseeno zanimalo, kaj je povedal. Vprašam kolege, če mi lahko razložijo, kaj je povedal, pa pravijo:

“Ne”. (smeh)

“Zakaj ne?” vprašam.

“Ker ga nismo štekali pet posto”.

“Ja kako ne, saj je govoril v vašem jeziku?!”

“Jezik nima veze, tip govori kar neki v prazno.”

Spet smeh.

 

Ja, tako je s temi zataknjenci… Ne vem, kako jim čez čas v vsem tem brezdelju ne postane dolgčas. Mogoče jim, vendar so preveč leni, da bi se kam premaknili. Pa saj bi bilo povsod kmalu isto

 

P.S.: Slik teh čudakov nimam. Pa saj tako vsi veste, kako Batman izgleda

Colors of Laos

Ne vem, koliko kilometrov sem naredila, odkar sem na potovanju, ampak jih mora biti že kar nekaj. Čudim se, da sem na severu Laosa prav uživala, ko sem se vozila z busom. Šest ali osem ur na busu sploh ni problem, ker je okolica zares po mojem okusu in non stop lahko buljim skozi okno   Ceste se vijejo čez hribe gor in dol, levo in desno. Veliko turistom je po poti slabo in se je treba vmes ustavljati, jaz pa sem se na srećo v otroštvu stalno vozila čez Rebrnice in se navadila ovinkov Poti se mi zdijo zelo primerne za kolesarje (mami, začni razmišljat, da greste naslednjč na bike trip v Laos) in sem pa tja res vidiš kakšnega zahodnjaka, ki sopiha v klanec.

...na poti...

Po celi državi je po vaseh videti ogromno otrok, včasih imaš občutek, da so otroci edini prebivalci vasi. Skačejo po cestah, se igrajo, nekateri so kar nagi, eni so tako majhni, da komaj hodijo… Res jih je fino opazovat, ker zgledajo tako svobodni.

mularija

Bolj se pomikaš proti severu države (šla sem v Luang Nam Tha), večji vpliv Kitajske je občutiti. Predvsem na tržnicah, kjer ponujajo veliko zapakirane kitajske robe. Tudi hrana na tržnicah je tu malo bolj kitajska – ponujajo raznobarvne želeje in roza ter zelene toast sendviče. Nisem jih probala – mogoče na Tajskem, ker vem, da so tudi mahnjeni na barvasto hrano.  Če bom že probala, bo pa 100% roza barve

ne vem toćno kaj je tole, pomoje je čips

Če me že ravno ne privlači barvna hrana, pa me privlačijo druge barve Laosa. Navdušena sem nad vso zeleno pokrajino, pa tudi nekatere reke (vendar ne umazano rjav Mekong) so reeees lepe turkizne barve.

Kuang Si

V Luang Prabangu je ogromno število templjev in tam se cele dneve po ulicah sprehajajo menihi v svojih živo oranžnih oblačilih.

monks

Večerna tržnica v Luang Prabangu in njena ulica s hrano je kraj, kjer lahko človek poskusi vso možno hrano – od netopirjev, pečenih piščančjih glav do ocvrtih podgan. Nisem bila tako sestradana, da bi to jedla

pa dober tek!

Tržnice so itak zmeraj zanimiva stvar, ker vidiš toliko čudnih stvari. Tudi umazanije je precej in meni se prav vsakič zgodi isto – da zamočim z natikači v kakšno lužo Zadnjič pa nisem bila tako zelo navdušena, ko sem morala na tržnico…Po neuspešnem iskanju odprte uradne menjalnice (vse banke so predčasno zaprli, ker je cela država žurala na račun končanih Sea games) so me napotili na tržnico menjat denar, ker mi je laoškega denarja ostalo cel kup. Ker je bil to moj zadnji dan v Laosu in ker v nobeni drugi državi ne menjajo njihove nestabilne valute, sem bila primorana menjat denar pri ženički, ki poleg tega, da prodaja zelenjavo, zobne ščetke, wc papir, kruh in še kaj, tudi menja denar v vse možne valute. Saj na koncu je bilo prav zabavno, ko se nama je končno uspelo sporazumet, kaj hočem in kakšna je menjalna tarifa. V bistvu je bila čisto ista, kot pa v banki , čeprav tega sem pričakovala

money, money, money

Več slik pa, kot vedno,  TUKAJ.

 

…ko se turisti izgubijo…

Prvo jutro v Vang Viengu sem se odločila, da grem pogledat v plezališče. Ker so mi v dveh plezalskih agencijah rekli,  da te dni tam niso srečali nobenega plezalca, sem se že sprijaznila s tem, da pač ne bom plezala. Saj je veliko drugih stvari, ki jih lahko počnem

Zbašem stvari v nahrbtnik in se peš odpravim iz mesta. Baje ni daleč. Že po nekaj sto metrih me ogovorita dva Nemca, če grem slučajno plezat, ker vidita plezalke obešene na nahrbtniku. Super, gremo skupaj! Takoj se zaklepetamo in ne opazimo odcepa z glavne ceste. Po nekaj kilometrih vprašamo domačine in nam dajo napotke, kam naj gremo. Čez nekaj riževih polj in potokov in že smo pri reki. Aha, to je to, samo še nekoga moramo dobit, da nas prepelje čez. V minutki ali dveh se že pojavi fant, ki nas v majavem čolničku prepelje na drugo stran reke. Kul, to je bilo pa hitro! Kje je zdaj plezališče? Spet vprašamo lokalno mularijo in nam rečejo, da bo lažje, če gremo nazaj čez reko in po drugi strani kakšen kilometer nazaj. Da pa lahko poskusimo tudi po tej strani, ampak pot ni dobra in mogoče bomo srečali kakšno žival. Spogledamo se in zarežimo – itak gremo po tej strani, saj je vedno lepo srečati kakšno žival Potka je bila prav lepa in nismo srečali nobene eksotične živali. Pridemo do naslednje kolibe in tam se pot konča, vendar zagledamo mostiček in ga prečkamo. No, pa smo vseeno morali na drugo stran reke Kmalu zagledamo še en most, ki pa je zaprt, ker še ni dokončan. Spet se spogledamo in si rečemo, da ga bomo vseeno prečkali. Malo so se nam tresla kolena, ker je bilo treba hoditi po leseni dili, vendar  pa je bilo ogrodje mosta zelo stabilno.

nedokončan most

 

Spet se sprehodimo par minut in pridemo do naslednje hiše. Tam nam fant reče, da moramo spet nazaj in na drugo stran reke Mi še kar vztrajamo in ga sprašujemo, če se zares ne da priti po tej strani. Lahko poskusite, nam reče in se nam reži v fris. Ampak je džungla. Lahko probamo, si rečemo, saj mora biti pot skozi džunglo zanimiva. Preden se odpravimo, ga vprašamo, če lahko naletimo na kakšne kače. “Ne, ker mi vse kače pojemo”, nam odgovori. Spet smeh.  Prvih par minut smo lepo ubirali pot, potem pa se je končalo. Vse je bilo tako zaraščeno, da bi človek zares rabil mačeto, da bi sproti sekal. V slabi uri smo prehodili kakšnih 50m. Se ustaviš, ne moreš naprej, greš deset metrov nazaj, na levo, tri metre naprej, spet nazaj, še bolj v levo, spet deset metrov, potem na desno, spet malo nazaj…ojoj. In po nekaj minutah ne veš več, kje si začel.

lost

 

 

Ugotovili smo, da ne bo šlo. Vendar pa nismo hoteli nazaj, ker je bila pot do tja tako težka. Zato se odločimo, da bomo poskusili bresti po reki. Nekako smo si ubrali pot do reke in začeli bresti. Nekaj časa je šlo, nato pa je reka postajala vse globja. Spet  nazaj proti toku in poskusimo prečkati reko. Vendar tudi tam postane pregloboka. Končno se sprijaznimo, da smo totalno zalutali in da bo treba nazaj. Spet iz reke nazaj v džunglo, ampak tokrat je bila pot mnogo lažja, ker smo že prej naredili stezo, kjer smo hodili. In spet čez dile na mostu in na drug breg reke. Kmalu tudi na drugem bregu zmanjka steze, zato se odločimo, da bomo šli nazaj prav do glavne ceste, kjer smo se zjutraj srečali in od tam poiskali pravi odcep. Po nekaj kilometrih najdemo pravi odcep, ampak kmalu se pot spet razcepi in mi ponovno izberemo napačni odcep. Pričaka nas kakšnih deset podivjanih psov za ograjo, ampak prav blizu čez reko vidimo plezališče. Zato vseeno skočimo čez ograjo in se ne povsem mirno sprehodimo v spremstvu psov do (tokrat končno prave!) stezice, ki vodi do reke. Z nasmehi na obrazih pridemo do reke in tam naj bi bilo po opisu v plezalnem vodniku nekaj čolnov, ki te popeljejo čez reko. Pa jih ni bilo. V vodi zagledamo star čoln, ki sicer malo pušča, vendar je v njem veslo. Že se začnemo spraševati, če bi kar sami poskušali prečkati reko s tem čolnom, ko se od nekje prikaže nek ata z motornim čolnom in nas popelje na drugo stran. Končno! Prišli smo do plezališča! Rabili smo 5 ur, da smo prišli do tja, ko smo se pa vračali, smo bili pa nazaj v mestu v pol ure

 

Ugotovitev dneva: Pametno je, če včasih poslušaš domačine, ko ti svetujejo, katero pot je primerno ubrati.

Internet tukaj ni najhitrejši, tako da imam problem z uploadom slik na blog. Sem pa nekaj novih fotk dodala v album LAOS.

Sever? Jug?

Po enem mesecu sem zapustila Vietnam in odšla v Laos. Ker sem mejo prečkala nekje na sredini, sem se morala odločiti, kam grem. Odločitev je padla: grem na sever. Pot je (spet) trajala cel dan, stalno neko prestopanje iz enega busa na drugega. Ni pa bilo dolgčas, ker smo bili na isti poti štirje turisti in po parih urah klepetanja smo sprejeli skupno odločitev: gremo na jug. Enega kandidata smo sicer pustili za seboj, ker se je kakšnih sto kilometrov od meje na avtobusu pojavil policaj in zahteval od nas potne liste. Ugotovil je, da Finec nima štampiljke z datumom prihoda v državo in mu naročil, da se mora vrniti nazaj na mejo. Tako so fanta so vrgli z busa in je moral štopati nazaj. Verjetno je uštopal kakšen traktor ali kolo   Smola, na meji so mu kot kaže ‘pozabili’ dati štampiljko. Kakšen $, pa se vse uredi

no money, no stamp

Naslednji dan nas je spet čakala dolga vožnja, ki po kilometrih sicer ni pretirano dolga, ampak kaj, ko tukaj busi ustavljajo na vsakih pet minut in ob cesti pobirajo ljudi. Nekaj časa vzame tudi vsa raznovrstna prtljaga, ki jo je treba naložiti na streho, ker je avtobus nafilan z ljudmi (in kakšno živaljo). Med prtljago seveda ne spadajo nahrbtniki, temveč hladilniki, ogromni kosi lesa, vreče z živimi kokošmi, skratka vse, kar si človek lahko zamisli.

chick(en) bus

Ja, pot je bila kar dolga, ker smo bili namenjeni na skrajni jug Laosa, tik ob meji s Kambodžo. Tu reka Mekong  v sušnem obdobju ustvari množico majhnih otokov in pokrajina se imenuje ’4000 otokov’ (kako nepredvidljivo a ne ). Ta del države je precej turistično oblegan, vendar razumem zakaj. Na parih otokih je možno njeti bungalove za 2-3 dolarje, prevozna sredstva niso motorji ampak kolesa, elektriko imajo samo zvečer za nekaj ur – vse je torej zelo umirjeno in na izi. Ni prav veliko za početi in to je tudi čar teh otokov. Čez dan se malo sprehajaš naokoli, potem pa se zlekneš v visečo mrežo z dobrim namenom, da boš prebal knjigo, vendar vsakič zadremaš.

Don Det

Počasi mi je začel preganjati čas in moram malo kalkulirati, koliko časa bom kje ostala. Po treh dneh na otoku Don Det sem se odpravila proti severu (kar je bil tudi prvotni namen). Šla sem direktno v Vientiane, glavno mesto Laosa, kar mi je zopet vzelo cel dan in celo noč. Tokrat sem si privoščila VIP bus – pač bus za turiste, ki se ne vstavlja na vsakem ovinku. Luksuz!

VIP bus

Mesto je zelo evropsko in me je popolnoma presenetilo. Je pa res, da se v teh dneh tukaj odvijajo SEA Games (South East Asia Games) in je mesto zelo urejeno, vendar tudi nabito s turisti. Ker me nogometne tekme ala Laos : Malezija ne interesirajo preveč (Žuna bo zdej razočaran nad mano ), predvsem me pa ne privlačijo cene nastanitev, ki so v teh dneh zaradi iger poskočile, sem se (spet!) usedla na bus in odšla v Vang Vieng. Mislim, da sem ena redkih, ki nisem prišla sem zaradi tubinga, ampak bolj zaradi drugih športnih aktivnosti. Enkrat lahko ubigate, katerih

Več fotk iz Laosa sem dodala v NOV ALBUM.

Vietnam: Zaključno poročilo

Kaj sem spoznala v tem mesecu, ko sem potovala po Vietnamu?

Ti ljudje spijo prav povsod. Predvsem pa se radi poslužujejo spanja na delovnem mestu.

Motorje in kolesa uporabljajo za prevoz VSEGA. Nič ni čudno, če se na motorju peljejo štirje, morda celo pet, če je kakšen izmed njih otrok. Nekateri celo uporabljajo čelade. Na motor/kolo je možno naložiti vse, kar ti srce poželi. Na žalost nisem imela vedno prižganega fotoaparata, ko se je mimo mene peljal človek, ki je prevažal pol postelje ali pa nekdo, ki je imel na motorju naložene vse mize in stole iz svojega kafiča.

 

Ja, Vietnamci jejo dokaj čudno hrano.

Na ulicah počnejo prav VSE.

Zelo radi pljuvajo (fuj). (Nimam slike )

Ne zastopim, zakaj prodajalke še bolj začnejo ponujati neko stvar, za katero vidijo, da jo že imaš. Na primer hodiš po ulici in ješ ananas in takoj priletita še dve ženički, ki ti ponujata ananas. A naj jih pojem pet?! Ali pa zapestnice – če te vidi, da jih imaš na roki, bo takoj prišla in ti jih začela ponujati. Ne vem, ponavadi človek ne kupuje stvari, ki jih že ima

Tudi manjšine se modernizirajo.

Ni čudno, da imajo/imamo prašičjo in ptičjo gripo

Sapa

Končno sem preizkusila nočno vožnjo z vlakom, ki jo tukaj vsi tako hvalijo. Ne vem kaj je toliko za hvalit, saj itak spiš celo pot. Fino pa je, da ti ni treba 10 ur poslušati hupanja nervoznega voznika, kar je klasika pri vožnji z avtobusom. Lahko samo rečem, da sem bila kar vesela, ko sem prispela v Sapo, ker je na železniški postaji v Hanoiu vse skupaj izgledalo nekako čudno. Mojo karto so si podajali med seboj, se mi smejali v fris, čeprav še zdaj ne vem točno zakaj (verjetno ni imela karta tukaj sploh nič zraven ), tako da sem si že na postaji rekla, da bom lahko vesela, če bom sploh prišla do Sape. No, na koncu sem dobila fensi kabino, čeprav sem kupila karto za najslabšo (Gorenjka, itak), lepo spala celo noč in se zjutraj zbudila v Lao Caiu.

 

provinca Lao Cai

 

V Sapi sem imela namen iti na Fansipan (3143m), najvišji vrh Vietnama, pa se mi je plan na žalost sesul, ker naj bi bilo preslabo vreme. Ne vem točno, kaj tukaj smatrajo za slabo vreme, ampak kakor sem videla, je bila gora samo v megli, kar pa je tukaj itak povsem normalno. Vsak dan zjutraj je vse megleno in šele čez par ur posije sonce. Ker torej nisem šla na Fansipan, sem naredila 2-dnevni treking (sprehod) po okoliških vaseh.

 

lokalna ženička

 

V nekaterih vaseh je na žalost videti več turistov kot domačinov, v tistih malo bolj oddaljenih pa število turistov takoj drastično pade. Ja, Sapa je zares zelo turistična. Smešno je, da se vsi stalno pritožujemo nad številom turistov in si želimo tja, kjer jih ne bi bilo toliko, na koncu pa ponavadi še vseeno skočimo pogledat tudi tiste kraje, za katere vemo, da se masi turistov ne bomo mogli ogniti. No, pa saj smo konec koncev vsi turisti

 

še ena lokalka

 

Naša 17-letna vodička Linh, pripadnica plemena črnih H’mongov je bila ena najbolj simpatičnih ljudi, kar sem jih tukaj srečala. Razložila mi je vse svoje ljubezenske ‘težave’ – pravi, da nima fanta, ker vsi lažejo. Baje je pa pri 15ih imela fanta iz njene vasi, ampak sta bila preveč sramežljiva, da bi se pogovarjala, zato sta si pisala pisma Sicer je pa imela na zalogi veliko zanimivih zgodb, med drugim tudi to, da so pred leti pet njenih vrstnic ugrabili in jih v vrečah prenesli čez mejo na Kitajsko in jih prodali (meja je čisto blizu njene vasi). Tri so uspele pobegniti in so se vrnile v vas, dve pa se nista nikoli vrnili nazaj.

 

sej sem čist mal večja od nje

 

Ugotovila sem, da znajo biti Vietnamci včasih čudni v svojih navadah. Ugotovila pa sem tudi, da znajo biti ljudje iz drugih držav še malo bolj čudni. Spoznala sem starejši par, ki veliko potuje po svetu, vendar pa nikjer ne je nobene hrane, razen svoje. To pomeni, da imata gospod in gospa vedno s seboj vso možno instant hrano – sto različnih vrečk z raznimi praški – juhe, makarone, kavo in ostalo. S sabo imata tudi plastične kozarčke, krožnike in pribor. Ne jesta nobene hrane, ki se jo je prej dotaknil nekdo drug. Po eni strani lahko rečem svaka čast, da še vseeno potujeta, ker meni se ne bi dalo vse te krame nosit s seboj, sploh pa se mi ne bi dalo en mesec jesti samih praškov (sploh pa če imaš na voljo toliko različne izvrstne lokalne hrane!).

 

Pho

Počasi se moj potovanje po Vietnamu zaključuje in v prihodnjih dneh odhajam v Laos.

Nove slike so v GALERIJI.

…ko te stisne v trebuhu…

…pa ne zaradi hrane oziroma morebitnih prebavnih motenj. Ja, danes me je stisnilo, ko sem odhajala z otoka. Mogoče zato, ker obstaja možnost, da se tja prav hitro vrnem (ponudili so mi super službo) ali pa zato, ker vem, da se še lep čas ne bom vrnila.

cruising around the bay

 

Zadnje dni smo se spet malo potikali z ladjo po zalivu okrog Cat Ba-ja. Ker čez dan ni bilo dovolj, smo imeli še nočne plezalne seanse. Tokrat prilagam filmčke (zdej bo pa za neki časa dovolj plezalskih vsebin a ne?)

day climbing session

night climbing session

 

Trenutno se nahajam v Hanoiu, glavnem mestu Vietnama. Spet se navajam na totalni prometni kaos, hupanje vse povprek, množico turistov in raznih prodajalcev. Moram pa priznati, da mi je Hanoi, kolikor sem ga danes uspela spoznati, prav všeč. Velikokrat se vprašam, kako je mogoče, da se imam lahko povsod dobro. Mogoče zato, ker človek prav povsod lahko najde dobre in zanimive stvari? Če jih opazi, seveda. Jaz zgleda jih.

‘Deep Water Soloing’ ali ‘Kaj ti bo štrik, če imaš vodo?’

Večina plezalcev pride na Cat Ba predvsem zaradi DWSa. Halong Bay ponuja ogromno možnosti za plezanje nad vodo, saj iz morja štrli na stotine otokov. Legenda pravi, da so nekega dne prebivalci videli zmaja plesati med valovi v zalivu in v znak spoštovanja so mu začeli prinašati darila. Zmaj je postal zaščitnik ribičev in jih je varoval pred visokimi valovi in nevihtami. Nekega dne so pirati napadli prebivalce zaliva.  Zmaj, ki je slišal krike ribičev, je pirate pregnal z bruhajočim ognjem. Ogenj pa ni zgolj pregnal napadalcev, temveč je ustvari čudežni dež, ki se je razpršil v morje in ustvaril obzidje tisočerih majhnih otočkov in skalnatih stebrov. Skalno obzidje od takrat naprej varuje ribiče.

 

Halong bay

 

Ta vikend se nas je zbralo šest plezalcev in smo za tri dni najeli ladjo. Prvi dan smo plezali po plažah, kjer so navrtane smeri, ker je bilo oblačno in preveč mrzlo, da bi si kdo upal skočiti v vodo. Voda je sicer topla, ampak temperatura zraka v senci je okoli 10 – 15 stopinj. Takoj, ko posije sonce pa postane vroče (25 – 30 stopinj) in človek hitro pomisli na to, da bi zaplaval v morju.

Moody's Beach

Drugi dan nas je razveselilo sončno, čeprav hladno jutro. Treba je bilo vstati zgodaj, saj je plezanje varno samo ob plimi, razlika med plimo in oseko pa je lahko tudi do štiri metre. Ob devetih zjutraj smo bili pripravljeni za plezanje, čeprav nas je zeblo kot cucke in se nihče ni ravno želel namakati v vodi za ‘dobro jutro’. Ampak ko enkrat probaš, ti je itak ful dobro in te mraz ne moti več. Skala je bila na nekaterih mestih precej ostra in vsi smo pokasirali vsaj eno pošteno prasko. Ja, ko padeš v vodo, kar dobro zapeče. Kaj pa zapeče še bolj? Ko iz 10ih metrov odletiš v vodo na rit! To se je zgodilo meni (nič čudnega, štor ) in trenutno mojo rit krasi lepa podpludba precejšnjega premera.

aaaaaaaaaaaa

Tretji dan smo se odpravili plezat v neko jamo, ki je v bistvu tunel s samimi kapniki kakšne 2-3m nad vodo. Ravno prejšnji večer smo gledali film (Dosage 3 – hvala sosed & hvala preCednik ) o DWSu iz Vietnama in smo točno vedeli, kam gremo in kaj nas čaka. Jama mi je bila predvsem všeč zato, ker streha ni bila visoka in mi je bilo vseeno, če sem padla v vodo, pa četudi na rit

Hang Ca cave

 

Slike sem dodala tudi v ALBUM.

 

Ugotovitev vikenda: Lepo je, ko se zjutraj zbudiš tukaj:

lepo je, ko se zbudiš nekje sredi morja

Cat Ba – climbing tiiiimeeeee!

Pričakovala sem, da bo na severu precej hladno. Nisem pa pričakovala takega mraza! Zadnje dva dni je bilo čez dan dobrih 10 stopinj, tako da sem že resno premišljevala o tem, da grem na lokalno tržnico kupit volneno kapo in rokavice. Danes je končno posijalo sonce in v trenutku je postalo toplo. Otok se je nenadoma popolnoma spremenil – ko se je otoplilo, je tudi sam otok postal nekako lepši

Cat Ba Town

Zadnji dnevi so bili plezalno obarvani in tako bo po vsej verjetnosti tudi prihodnjih nekaj dni. Poleg plezanja na otoku Cat Ba se obeta tudi 3-dnevni DWS po okoliških otokih.

plezanje v Butterfly Valley

Ker se mi v tem trenutku malo ne da pisat (ja, priznam, loteva se me popotniška lenoba), prilagam zgolj link na nov ALBUM, ki zna biti za neplezalce izredno neinteresanten. Se zgodi, pa drugič

Moto tedna: (glej spodnjo sliko)

Moto tedna