kaj, če bi v Saigonu imeli vsi avtomobile namesto motorjev?
Prva stvar, ki jo opaziš ob prihodu v Saigon, je neznansko število motorjev, ki brez kakršnihkoli pravil vozijo po cestah mesta. Med prometnimi konicami pa celo po pločnikih. Dobiš občutek, da bo prečkanje ceste ena izmed najtežjih stvari, ki jih boš moral storiti v tem dnevu. Potem pa ugotoviš, da je res, kot pravijo: stopiš na cesto, hodiš in gledaš naravnost, edino pravilo, ki ga spoštuješ je, da ne delaš nenadnih gibov. Množica motorev šviga mimo tebe in že si na drugi strani.
motorjev kokr hočeš 
Potem pa po ulicah opazuješ prodajalce, ki prodajajo prav vse – od razne hrane, za katero se sprašuješ, kaj bi to lahko bilo, do papirnatih robčkov in žvečilnih, ki jih prodaja 5-letna mularija, pa do knjig, od popotniških do leposlovnih, ki jih mlade punce nosijo po mestu, čeprav so težke kot hudič, pa očala in ure, za katere moraš milijonkrat na dan reči ‘no, thank you’ in raznih masažnih aparatov, modnih dodatkov, cigar in še marsikaj. Potem se smejiš, ko vidiš gospo, ki po mestu na vozičku vozi tehtnico in višinomer za izračun indeksa telesne mase in skoraj zajokaš, ko vidiš že stotega človeka brez noge, ki sedi v kotu in prosi za denar.
BMI lady
In potem ti skoraj neznosna vročina prepreči, da bi kaj pojedel, zato si rajši privoščiš ‘liquid lunch’ in spiješ vietnamsko pivo z novim kolegom in se v baru takoj zadebatiraš še s tremi drugimi turisti, ki jim je ponavadi potrebno dodatno pojasniti, da si iz Slovenije in ne iz Slovaške.
liquid lunch
In potem… vzameš v roke Lonely Planet, ki si ga kupil za 4$, se pol ure pregovarjal za ceno in na koncu dosegel svoje, potem pa ugotovil, da si se prerekal za pol dolarja in začneš gledati, kam boš šel v prihodnjih dneh… In greš.
Ugotovitev tedna: Lepo je, ko trikrat na dan pozabiš, kateri dan v tednu je.
