V iskanju rumene skale…

Pravijo, da gre v tretje rado. Včasih pa ne v tretje, ampak v šesto ali pa sedmo. Omiš smo imeli v planu že kar nekajkrat, pa je na koncu vedno tako naneslo, da nismo šli. Ta vikend nam je končno uspelo – no, uspelo je meni – s popolnoma drugo ekipo, kot smo sicer ta izlet planirali. Ja… nekateri so nam pač že pobegnili na Kalymnos (eni pa že odštevamo dneve, da se jim pridružimo jupiiii).

Omiš

Omiš  torej. Ekipa je bila res dobra – raznovrstna  in zabavna: najlepši Slovenec, muzičar, bajker, oldskul alpinistka, študent, pa kakšen metrič bi se tut najdu Kar nekaj postankov in čakanja je bilo potrebnih, da smo se končno vsi plezanja željni nabasali v kombi in se odpeljali proti jugu. Z meco v Dalmacijo!

ekipca

Nad  Omišem, ki je bil ob večernem prihodu obsijan s skoraj polno luno (ali pa je bilo pač samo tako svetlo?), smo se takoj navdušili.  Stegovanje skozi okno in neki čudni glasovi navdušenja so kazali na to, da si vsi želimo čimprej raziskat sektorje. Zbudili smo se v zares jasno jutro, ampak mrzlo ko svinja! Veter je pihal sto na uro, sonce se še ni dvignilo nad vso tisto skalovje, ki obdaja Omiš in tako smo v ‘skupnem prostoru’, ki je bil v resnici bolj zaseben, saj drugih gostov v kampu niti ni bilo, pili že tretjo kavo in delali plane, kam gremo plezat.

 

luksuzna kava s smetano

Midva z Matejem sva  šla frikat v sektorje čisto blizu kampa, Bojan & Romana pa sta se podala v eno izmed večraztežajnih smeri. To, da sta Domen in Niko imela delovni dan, pa ni vredno omenjati Z Matejem sva odkorakala čez mesto proti sektorjem, ki so od kampa oddaljeni samo pet minut hoje, v upanju, da najdeva tisto lepo rumeno skalo, ki sem jo videla na slikah Čeprav v iskanju rumene skale nisva bila najbolj uspešna (več je bilo namreč sivega, platastega skalovja) sva imela res dober dan in sva plezala, doker nisva ostala brez kože na prstih. Norma je bla pa seveda tut izpolnjena, itak.

pogled z vrha smeri (sektor Babina bara)

Zraven sva imela še fotošuting – vsak s svojim fotoaparatom sva škljocala kot tipični japonski turisti. Preden je sonce zašlo, sva si odprla eno pivičko na klopci ob obali in počakala naša dva fizikalca, da sta se vrnila z dela Top!

Pivo na klopci na rivi, v ozadju pa sektor Planovo

Skupni  prostor v kampu nam je drugi večer služil kot kuhinja, jedilnica, dnevna soba, bar in spalnica. Armaflekse in spalke smo raje prestavili iz šotorov, ker si res nismo želeli še eno noč zmrzovat. Dejstvo pa je, da sem sama res softič, kar se tiče mraza, saj sem imela spalko za -25 in sem bila povrhu vsega oblečena še v najmanj tri plasti. Čeprav je bilo tudi Romano, ki je (baje) vajena vsega hudega, prvo noč slišati iz šotora: “Pi***, mrz je k svina!” Druga noč je bila tako veliko bolj topla, pa tudi jutro ni bilo prav nič hladno  – pač ni bilo tako jasno kot sobotno -  deževalo je!  Človek včasih kar noče verjet, da se vreme lahko tako hitro obrne. Ampak če se potem obrne še enkrat, je pa fino. Tako se je obrnilo tudi nam v prid in ko smo že skoraj spokali proti ‘nevemkamnekamkjerpačnidežjainsedaplezat’, so se pokazali sončni žarki in nam preprečili predčasen odhod proti severu.

v jedilnici/dnevni/baru/spalnici

Našli smo en super sektor na drugem koncu mesta, kjer je kot kaže navrtanih precej novih smeri, saj večine ni bilo v vodničkih, sprintanih z neta. Plezali smo kar vse po vrsti in težavnosti  nekaterih smeri  bodo še nekaj časa ostale skrivnost. Vsak je seveda ocenjeval po svoje – vse, kar smo ocenili, pa je Romana zmanjšala za (vsaj!) eno oceno. Ja forma je forma, nimamo kej

ne, to ni Domen. ta ma majico gor

Kot se spodobi za vsak tak vikend trip, kjer se folk zašteka in uživa ter navdušenje iz ure v uro samo narašča, smo tudi tokrat že skovali plane za naprej. Zdaj pa samo upajmo, da jih čimprej realiziramo

Moje slike najdete na Picasi, na Matejevem blogu pa v prihodnjih dneh tudi lahko pričakujemo kakšen prispevek in po vsej verjetnosti kakšno lepo panoramsko fotko, za katere je ekspert.

FIN

Spomnim se, da sem kot otrok rada gledala neko francosko risanko, ki se je končala z besedo FIN, po naše KONEC. Ta napis me je vedno užalostil, saj sem se zavedla, da je risanke že konec, čeprav bi jo lahko gledala še cel večer. Vendar pa sem vedela tudi, da bo v naslednjih dneh ta risanka spet na sporedu, zato nisem bila predolgo žalostna. Enako je s potovanji. Vedno je težko iti domov, težko se je sprijazniti s tem, da je konec. Vseeno pa vem, da bom slej ko prej spet lahko nekam šla. Pa ne, da v Sloveniji ni fino, ampak sem preprosto človek, ki težko obstane na enem mestu in rad raziskuje vedno nove kraje.  Jugovzhodno Azijo moram sedaj za nekaj časa pustiti pri miru, saj sem lani tam preživela 4 mesece. Kar veliko, ko takole pomislim Moram reči, da mi je zelo pri srcu z mnogo različnih vidikov, vendar bo sedaj treba raziskati še kaj drugega. Rajši pa ne delam planov, saj se zavedam, da letos prostega časa ne bo dovolj. Za plane, ki se mi rišejo v glavi, ne bi imela dovolj 5 življenj!

night market in Chiang Mai

tonsai sunset

Moj dopust se je torej sredi januarja zaključil. Zadnje tedne sem preživela na Tajskem, kjer sem si izbrala samo dva placa (Chiang Mai & Tonsai), na katerih sem bila že na prejšnjem potovanju in sem že takrat vedela, da bom enkrat prišla nazaj. Tam sem pretežno plezala, spoznavala kupe zanimivih ljudi in se zabavala na takšne in drugačne načine. Ni mi bilo hudega, čeprav je nekatere že kar malo zaskrbelo, ker na blogu ni bilo več nobenega glasu od mene. Vmes sem se tudi biološko postarala (26!), mentalno pa pomladila

Tonsai & Railay Beach

climbing @ Thaiwand Wall

 

Echer Wall

tonsai

 

Moja pot je trajala 71 dni (škoda, ker ni bilo časa zraven te cifre dodati kar še eno ničlo), po kopnem pa sem naredila dobrih 7000 kilometrov. Želela sem narediti izračun kilometrov na Gmaps, vendar ceste v Laosu na žalost še niso pokrite in google ne zna izračunati razdalj.

on the bus...

where are we going?

tuk tuk. cheap cheap!

Ne bom delala zaključkov in povzetkov. Lahko rečem samo, da je bilo potovanje ZAKON in da niti en dan ni bil slab, dolgočasen ali morda nesrečen. Vsak dan posebej sem vedela, da sem lahko vesela, da sem tam in da mi bo doma mogoče kakšne dni  težko pri srcu, ko bom pomislila na to, kako fino bi bilo, če bi lahko v tem trenutku bila nekje… tam.

...in my tonsai ghetto bungalow

Ampak tudi Slovenija je ZAKON! Najbolj sem se ob povratku bala nizkih temperatur, vendar mi preskok iz tajskih 30+ na slovenskih 0- stopinj ni delal nobenih težav

 

januar 2010: hot/cold