Pravijo, da gre v tretje rado. Včasih pa ne v tretje, ampak v šesto ali pa sedmo. Omiš smo imeli v planu že kar nekajkrat, pa je na koncu vedno tako naneslo, da nismo šli. Ta vikend nam je končno uspelo – no, uspelo je meni – s popolnoma drugo ekipo, kot smo sicer ta izlet planirali. Ja… nekateri so nam pač že pobegnili na Kalymnos (eni pa že odštevamo dneve, da se jim pridružimo jupiiii).
Omiš
Omiš torej. Ekipa je bila res dobra – raznovrstna in zabavna: najlepši Slovenec, muzičar, bajker, oldskul alpinistka, študent, pa kakšen metrič bi se tut najdu 
Kar nekaj postankov in čakanja je bilo potrebnih, da smo se končno vsi plezanja željni nabasali v kombi in se odpeljali proti jugu. Z meco v Dalmacijo!
ekipca
Nad Omišem, ki je bil ob večernem prihodu obsijan s skoraj polno luno (ali pa je bilo pač samo tako svetlo?), smo se takoj navdušili. Stegovanje skozi okno in neki čudni glasovi navdušenja so kazali na to, da si vsi želimo čimprej raziskat sektorje. Zbudili smo se v zares jasno jutro, ampak mrzlo ko svinja! Veter je pihal sto na uro, sonce se še ni dvignilo nad vso tisto skalovje, ki obdaja Omiš in tako smo v ‘skupnem prostoru’, ki je bil v resnici bolj zaseben, saj drugih gostov v kampu niti ni bilo, pili že tretjo kavo in delali plane, kam gremo plezat.
luksuzna kava s smetano
Midva z Matejem sva šla frikat v sektorje čisto blizu kampa, Bojan & Romana pa sta se podala v eno izmed večraztežajnih smeri. To, da sta Domen in Niko imela delovni dan, pa ni vredno omenjati Z Matejem sva odkorakala čez mesto proti sektorjem, ki so od kampa oddaljeni samo pet minut hoje, v upanju, da najdeva tisto lepo rumeno skalo, ki sem jo videla na slikah Čeprav v iskanju rumene skale nisva bila najbolj uspešna (več je bilo namreč sivega, platastega skalovja) sva imela res dober dan in sva plezala, doker nisva ostala brez kože na prstih. Norma je bla pa seveda tut izpolnjena, itak.
pogled z vrha smeri (sektor Babina bara)
Zraven sva imela še fotošuting – vsak s svojim fotoaparatom sva škljocala kot tipični japonski turisti. Preden je sonce zašlo, sva si odprla eno pivičko na klopci ob obali in počakala naša dva fizikalca, da sta se vrnila z dela Top!
Pivo na klopci na rivi, v ozadju pa sektor Planovo
Skupni prostor v kampu nam je drugi večer služil kot kuhinja, jedilnica, dnevna soba, bar in spalnica. Armaflekse in spalke smo raje prestavili iz šotorov, ker si res nismo želeli še eno noč zmrzovat. Dejstvo pa je, da sem sama res softič, kar se tiče mraza, saj sem imela spalko za -25 in sem bila povrhu vsega oblečena še v najmanj tri plasti. Čeprav je bilo tudi Romano, ki je (baje) vajena vsega hudega, prvo noč slišati iz šotora: “Pi***, mrz je k svina!” Druga noč je bila tako veliko bolj topla, pa tudi jutro ni bilo prav nič hladno – pač ni bilo tako jasno kot sobotno - deževalo je! Človek včasih kar noče verjet, da se vreme lahko tako hitro obrne. Ampak če se potem obrne še enkrat, je pa fino. Tako se je obrnilo tudi nam v prid in ko smo že skoraj spokali proti ‘nevemkamnekamkjerpačnidežjainsedaplezat’, so se pokazali sončni žarki in nam preprečili predčasen odhod proti severu.
v jedilnici/dnevni/baru/spalnici
Našli smo en super sektor na drugem koncu mesta, kjer je kot kaže navrtanih precej novih smeri, saj večine ni bilo v vodničkih, sprintanih z neta. Plezali smo kar vse po vrsti in težavnosti nekaterih smeri bodo še nekaj časa ostale skrivnost. Vsak je seveda ocenjeval po svoje – vse, kar smo ocenili, pa je Romana zmanjšala za (vsaj!) eno oceno. Ja forma je forma, nimamo kej
ne, to ni Domen. ta ma majico gor
Kot se spodobi za vsak tak vikend trip, kjer se folk zašteka in uživa ter navdušenje iz ure v uro samo narašča, smo tudi tokrat že skovali plane za naprej. Zdaj pa samo upajmo, da jih čimprej realiziramo 
Moje slike najdete na Picasi, na Matejevem blogu pa v prihodnjih dneh tudi lahko pričakujemo kakšen prispevek in po vsej verjetnosti kakšno lepo panoramsko fotko, za katere je ekspert.
