Dopust na Siciliji se je zgodil zelo spontano, kot posledica prebranega Matteotovega članka na DEŠu. Prvi plan, Kitajska, se je tako zamaknil na drugo polovico leta. Poceni letalske karte (Ryanair: Trst – Trapani), precej južna destinacija (beri: pozimi paše it malo bolj na toplo) in veliko plezališč so bili glavni razlogi za to, da sva se s Simono takoj strinjale, da je treba it. Po uspešno prestali avdiciji sta se nama pridružila še Sašo in Rok 
ej kva če bi šli na Sicilijo?
Odkar smo kupili karte sem spremljala vremensko napoved in vsak dan so imeli sonce. Tko pač je tam na jugu. Poznamo pa pregovor, ki pravi, da izjema potrjuje pravilo, a ne? Par dni pred odhodom sem spet rutinsko, kot pač vsak dan, počekirala vreme in za naš termin je bil napovedan DEŽ DEŽ DEŽ. F***!! Gledala sem, se tresla in stiskala pesti, da bi se napoved spremenila, vendar je vse kazalo na to, da bo kar precej deževalo. Človek poln planov in pričakovanj tako kar zgubi mal filinga in veselja, ko se ob taki napovedi odpravlja na plezalni dopust.
ah ne, sej nau dežja...
Sama torej nisem bila v kakšnem hudem filingu, nobenega strašnega veselja in plezalskega špirita… Kr neki. Tud Brezy je bila precej podobne volje kot jaz, ko smo se odpeljal na letališče. Rok napol bolan, Sašo pa počesan V glavnem vsi bolj ene limone… Ampak OK, smo pač šli na to Sicilijo, če smo že lih moral
welcome.
Prileteli v Trapani, prevzeli avto in se v momentu infiltrirali med Italijane – s ključi avta Fiat 500, ta novga fičota Je bil pa fensi, moram priznat! Sicer mal majhen, tak mestni, kar nam je prav prišlo naslednji dan v Palermu. Vsak tretji, ne, vsak drugi avto je čist obutan in obtolčen. Pač mestni promet, italijanski promet in otoški promet v enem. Huda kombinacija! Novi fičo je sicer fin, ampak robo smo pa vseen mal težje spravili noter. Štirje komadi in vsak dva nahrbtnika plezalne in druge opreme. Še dobro, da so nekateri med nami dobri v tetrisu in da s Sašotom na zadnjih sedežih nisva komplicirala, ko sva totalno zažokana med prtljago trpela skoraj 100 kilometrsko vožnjo, od katere jo je bilo 70km odveč Vremenarji so imeli kar prav, tako da je bil cel petek deževen. Z Brezy sva že doma naredile plan, da gremo v primeru dežja pogledat katakombe Cappuccini, kjer so razstavljene mumije nekaj tisoč siciljancev izpred 100 let in več. Navkljub prepovedi slikanja sem naredila kar orenk fotosešn. Spooky shit!
takšne in drugačne mumije
Tekom dneva smo prejeli ene 4 različne informacije o vremenu za prihodnje dni. Prva je bla najmanj obetavna in sama sem bla že čist slabe volje in sem že pomislila, da bi šli kar s prvim avionom domov. Potem smo nekak ‘določil’, da bo naslednje dni dobro vreme, kar se je tudi zares uresničilo! Včasih je res tako, da če fejst verjameš, pol se zgodi. Ampak samo včasih 
Naslednje dni smo imel kar sončne, vmes sicer kakšen oblak, v celoti pa res prijetno vreme! Kako se človeku hitro spremeni razpoloženje, samo mal sonca rabi. Pa včasih kakšen pirček Plezal smo zraven morja, klifi so kakšnih 200m stran od obale in vsa scena me je ful spominjala na portugalsko obalo. Tudi rastje v plezališču je precej eksotično, ogromno enih dreves in rož, pa še kakšen kaktus se najde. Plezal smo fuuuul, smeri so dolge, skala je ostra in drži ko hudič, včasih že kr mal preveč. Brezy se je to po parih dneh na blazincah kar poznalo. Punca je hard – nism še vidla človeka, ki bi mel tok razmesarjene blazince in kožo na rokah in bi še kr plezal!
Brezy ni softič.
Po treh dneh intenzivne plezarije sem bila pa – pošteno priznam – kar vesela, da se je uscalo in da sem lahko počivala. Spat, jest, knjigo brat, zakinkat, spet jest, spet mal ajat, neki popit, eno oddremat, jest, spat, drugo knjigo brat, spat. Naporen dan, da se reče.
spat!
Za drugo polovico dopusta sva imele s Simono kar zdefinirane plane, pa vsak dan sva jih še malo spreminjale, dodajale nove smeri in zbirale še dodatne informacije iz vodnička. Izbrale sva si dve večraztežajni smeri v steni Pizzo Monaco, eno lahko in mal krajšo, pa eno mal težjo in mal daljšo. Pa seveda sva imele optimističen plan kar obe splezat v enem dnevu. Čist sva se pripravle, ponovile vso vrvno tehniko, poklicale še Markota, da nama je prevedel opis sestopa, ker je bil v italijanščini. Pol se je pa uscal! Vseeno sva si – optimistke – naštimale budilko ob 6.30, ampak ko sva se zjutri zbudile, je blo vse mokro, pihal je in mrzlo je blo kot v decembrskih jutrih na Gorenjskem. No, za tisti dan sva opustile plan in ga zamaknile. Naslednji dan smo sicer lahko plezal, ampak smo se raje odločil za ene sektorje, ki so bolj na soncu in najin plan se je spet zamaknu. Naslednji dan sva se, optimistke, kljub ne preveč obetavnem vremenu napotile pod najino goro, ki naju je že tretji dan zapored zavračala V nizkem štartu, že skoraj na tem, da se podava v vertikalo, sva s s težkim srcem odločile, da počakava še pet minut, če slučajno pride »un oblak glej, ta velik, k je kr čez cel morje«. V parih minutah je ta oblak prinesu ne samo dež, ampak tudi malo toče, ki pa sva se ji izognile z vedrenjem v luknji, ki sva ji naslednji dan rekle že kar ‘dom’
doma.
Ne sej naslednji dan nama je pa končno uspelo neki splezat, ampak še zdaleč ne vse tisto, kar sva imele v planu. Od najinih optimističnih planov v celoti nisva realizirale niti enega, ker sva že v ta lažji smeri imele rahle probleme. Še zmeri sva prepričane, da zalutale nisva, ampak naprej pa tut nisva hotle/mogle it, ker varovanja ni bilo več nikjer. Ne levo, ne desno, ne naprej, nazaj pa tudi bolj slabo Škoda, ker je zmanjkalo dopustniških dni in nisva mogle it plezat še kakšne dolge smeri, ker sva se imele res zakon!
Štefi in Brezi v navezi
Če zdej počasi zaključim in povzamem: govorjenja in špekuliranja o vremenu je bilo na tem dopustu zares veliko (to se opazi tud v tem prispevku), ampak konec koncev ti to govoričenje ne pomaga prov dosti. Ko si enkrat tam, prilagodiš plane trenutnim razmeram in probaš izkoristit čimveč. In na koncu ugotoviš, da se maš res dobr Statistično gledano nismo tko mal plezal – šest dni od devetih, čeprov bi pa, če ne bi 3 dni deževalo, verjetno mal bolj utrujeni pršli domov. Že spet lahko rečem, da imam razlog, da se enkrat vrnem.
Slike najdete na STANDARDNEM LINKU.
