Koh Yao Noi

Po enem tednu na Tonsaiu smo se v slovenski ekipi, ki je postala kar številčna, odločili, da gremo pogledat še na otok Yao Noi.  Ida, Metka in Maša predvsem s turističnega vidika, Mitko, Tine, Brezy in jaz pa s plezalskega. Odhod smo bili primorani za en dan zamaknit, ker je na Tonsaiu cel dan scalo kot iz škafa, tako da smo večino dneva vedrili po bungalovih. Zapustili smo jih samo takrat, ko nam želodci niso več dali miru. Midva s Tinetom sva šla na zajtrk kar v kopalkah, ker sva bila itak po treh sekundah premočena do kosti. In prvič v življenju me je na jugu Tajske zeblo! Še dobro, da sva en večer prej spakirala stvari, ker nama je tisto jutro zamočilo pol bungalova in če ne bi pospravila stvari v nahrbtnike, ki imela vse mokro. Že tako je bilo vse vlažno, vključno s plezalsko opremo in fotoaparati.  Letos je bilo na Tonsaiu presenetljivo veliko dežja, vlažno ozračje in posledično zato ogromno komarjev. Obleke pa stalno prepotene in nikoli povsem suhe. Fuj.

vseen, če jih sploh ne sušiš...

Ker nas je bilo cel kup, smo najeli long tail boat, da nas je peljal direktno na otok. 450B/osebo, dve uri vožnje in že smo bili tam. Yao Noi ni ravno najmanjši otok, tako da za dostop do sektorjev potrebuješ motor, do nekaterih pa se pripelješ samo s čolnom.

vesela turista na skuterju

Turizma ni ravno veliko, je pa kar nekaj high class resortov in le peščica backpackerskih nastanitev. Mi smo se po priporočilu ostalih plezalcev nastanili v Dennyevih bungalovih (Nam Tok Bungalows), ki se nahajajo le kakšnih 300m stran od pristanišča. Bungalovi so nanizani okrog malega ribnika in atmosfera je ful prijetna, nastanitve pa res dobre za ceno, ki smo jo plačali. 250 oziroma 350 bathov za bungalov za dve ali tri osebe – to je še za gorenjca đabe

mini otoki okrog otoka

Prvi dan smo najeli skuterje in se odpeljali do resorta Paradise, ki je izhodišče za večino sektorjev. V vodničku piše, da je vožnja precej adrenalinska, saj ni asfaltirana in vodi skozi džunglo gor in dol. Midva s Tinetom sva se peljala malo bolj počasi in previdno, Mitko in Brezy pa sta ga pičila, ker Mitko obvlada vožnjo z motorji, pa čeprav je imel zlizane gume, da so se kar svetile.

včas tut dve pele! ah, ti domačini...

V vodničku tudi piše, da se ni pameto voziti ponoči ali v dežju. Nas je nazaj grede ujela nevihta in vožnja je zares postala precej adrenalinska. Voda v pol ure naredi cele hudournike po cesti, da o ogromnih lužah niti ne govorim. Po blatu pa drsi, da samo čakaš, kdaj se boš prevrnil na bok

dobr, da sta bla sam dva gor

Smeri so res precej manj zlizane kot na Tonsaiu in predvsem zelo dolge. Naklonina smeri se spreminja iz sektorja v sektor, ponekod so bolj platke, drugje pa previsi in kapniki. Prvi dan smo plezali bolj lahke smeri v sektorju Big Tree Wall, vroče je bilo pa nekako toliko, kot ponavadi v turški sauni. No, potem pa se je uscalo kot sodnega dne

Big Tree Wall

uživancija!

Naslednji dan v sektorju The Mitt je predvsem užival Tine, ki se rad zvira po kapnikih. Smeri mu kot kaže tako ležijo, da je spet podiral osebne rekorde.

The Mitt - eden bolj razgibanih sektorjev

Dostop do sektorja vodi čez džunglo po blatni in ponekod dokaj strmi poti in ker je prejšnji dan deževalo, smo se v natikačih precej namatrali, da nismo bili non stop na riti.

rahlo umazani šlapci

zlovešča ogrevalna smer

Brezy je nazaj grede grdo padla in z rebri udarila na skalo, tako da naslednji dan ni mogla it z nami v sektor Grateful Wall, kamor smo se po klasičnih tajskih čakalnih procedurah zjutraj odpravili s čolnom.

preden smo se zmenili za čoln, je blo že pol dneva mim

Ta dan je bil bolj plezalsko uživaški za naju z Mitkotom, Tine pa je bil malo bolj na izi, ker je bil prejšnji dan malo preveč žejen in popil kakšnega Changa preveč. Smeri v tem sektorju so dolge in se vijejo po rahlo previsni plati. Ker smo itak morali čakat na čoln, ki nas je popoldan peljal nazaj, smo si vzeli eno uro časa in naredili en mini fotosešn.

model no.1

model no.2

Če omenim še hrano na otoku. Pri Dennyu smo en večer imeli ‘family dinner’, kjer lastnik bungalovov pripravi večerjo za goste in večerja je bila reeeees nora. Massaman curry, king prawns, sveža tuna, zelenjava… Ni da ni, hrane čist preveč, predvsem pa dobra za znoret. Za slovensko mizo je vsega zmanjkalo dvakrat prej kot pa za ostalimi mizami, ker se nekako nismo mogli upirati tem dobrotam, sploh pa se ne znamo delat fine

sam še ostanki...

Ta večerja je bila res ena boljših, kar sem jih jedla na Tajskem. Naslednji dan pa večerja kot kaže ni bila tako dobra, saj sem po pad thaiu, ki je bil sicer zelo okusen, bruhala celo noč kot vidra. Ker sem bila do sedaj prepričana, da imam želodec iz rostfreia, me je ta želodčna neprilika kar malo presenetila. Ampak je bilo naslednji dan že vse ok, jesti sicer nisem mogla do večera, sem pa vse primanjkljaje nadoknadila v prihodnjih dneh, ko smo se spet vrnili na Tonsai. Pa smo spet pri pregrešno dobrem pad thaiu, omenjenem v prejšnjem prispevku…

Vietnam: Zaključno poročilo

Kaj sem spoznala v tem mesecu, ko sem potovala po Vietnamu?

Ti ljudje spijo prav povsod. Predvsem pa se radi poslužujejo spanja na delovnem mestu.

Motorje in kolesa uporabljajo za prevoz VSEGA. Nič ni čudno, če se na motorju peljejo štirje, morda celo pet, če je kakšen izmed njih otrok. Nekateri celo uporabljajo čelade. Na motor/kolo je možno naložiti vse, kar ti srce poželi. Na žalost nisem imela vedno prižganega fotoaparata, ko se je mimo mene peljal človek, ki je prevažal pol postelje ali pa nekdo, ki je imel na motorju naložene vse mize in stole iz svojega kafiča.

 

Ja, Vietnamci jejo dokaj čudno hrano.

Na ulicah počnejo prav VSE.

Zelo radi pljuvajo (fuj). (Nimam slike )

Ne zastopim, zakaj prodajalke še bolj začnejo ponujati neko stvar, za katero vidijo, da jo že imaš. Na primer hodiš po ulici in ješ ananas in takoj priletita še dve ženički, ki ti ponujata ananas. A naj jih pojem pet?! Ali pa zapestnice – če te vidi, da jih imaš na roki, bo takoj prišla in ti jih začela ponujati. Ne vem, ponavadi človek ne kupuje stvari, ki jih že ima

Tudi manjšine se modernizirajo.

Ni čudno, da imajo/imamo prašičjo in ptičjo gripo

…Central Highlands…

Pokrajina v notranjosti Vietnama se nenehno spreminja. Kot bi rekla Ida 10x na dan: “Je taka… raznolika.” (interna fora iz Maroka op.a. ). Ogromno različnega drevja, od borovcev do palm, nasadov jagod in rož do riževih polj.

Dray Sap waterfalls

Zadnje dva dni sem raziskovala pokrajino z nekim lokalcem, s katerim sva se zmenila, da me z motorjem prepelje iz točke A (Dalat) v točko B (Buon Ma Thout).

road trip z motorjem

Po poti so se vaški otroci drli za nama ‘Hello, helloooo’, se smejali in stegovali roke. Prav zabavno. Popila sva enormne količine njihove kave, ki, če jo zmešaš z mlekom, postane čokoladnega okusa.

mmmm čokoladna kava

Naučila sem se igrati kitajski šah, ki mi ni šel najbolj od rok, čeprav so pravila precej podobna kot pri našem šahu, vendar so mi preglavice delale figure, ki so vse iste oblike, označene samo s kitajskimi črkami. Kako naj potem vem kaj je konj in kaj je kralj?

na žalost ne zastopim teh kitajskih 'grabelj'

Ker sem Myu rekla, da rada hodim v hribe, sva hodila po terenu, ki je bil tudi zame, izkušenega natikač-popotnika, preveč divji in sem se celo morala preobuti! Eno noč sem prespala v neki vasi ob jezeru v eni izmed lokalnih hiš. No, bolj prebedela kot prespala. Domačini so zganjali galamo do jutra, igrali na bobne, se drli in plesali. Baje je nekdo umrl, žurali so pa tako, kot bi se najmanj trije rodili.

'longhouse'

Ja…zanimiv je ta Vietnam. In tako raznolik

Danes sem pristala tukaj:

beach time!

Zdaj bo pa počasi res treba na sever, ker me čaka Cat Ba Island in plezanje. No, v bistvu jaz zelo čakam na to

Ostale slike to TUKAJ!

Welcome to Vietnam!

kaj, če bi v Saigonu imeli vsi avtomobile namesto motorjev?

 

Prva stvar, ki jo opaziš ob prihodu v Saigon, je neznansko število motorjev, ki brez kakršnihkoli pravil vozijo  po cestah mesta. Med prometnimi konicami pa celo po pločnikih. Dobiš občutek, da bo prečkanje ceste ena izmed najtežjih stvari, ki jih boš moral storiti v tem dnevu. Potem pa ugotoviš, da je res, kot pravijo: stopiš na cesto, hodiš  in gledaš naravnost, edino pravilo, ki ga spoštuješ je, da ne delaš nenadnih gibov. Množica motorev šviga mimo tebe in že si na drugi strani.

motorjev kokr hočeš

 

Potem pa po ulicah opazuješ prodajalce, ki prodajajo prav vse – od razne hrane, za katero se sprašuješ, kaj bi to lahko bilo, do papirnatih robčkov in žvečilnih, ki jih prodaja 5-letna mularija, pa do knjig, od popotniških do leposlovnih, ki jih mlade punce nosijo po mestu, čeprav so težke kot hudič, pa očala in ure, za katere moraš milijonkrat na dan reči ‘no, thank you’ in raznih masažnih aparatov, modnih dodatkov, cigar in še marsikaj. Potem se smejiš, ko vidiš gospo, ki po mestu na vozičku vozi tehtnico in višinomer za izračun indeksa telesne mase in skoraj zajokaš, ko vidiš že stotega človeka brez noge, ki sedi v kotu in prosi za denar.

 

BMI lady

In potem ti skoraj neznosna vročina prepreči, da bi kaj pojedel, zato si rajši privoščiš ‘liquid lunch’ in spiješ vietnamsko pivo z novim kolegom in se v baru takoj zadebatiraš še s tremi drugimi turisti, ki jim je ponavadi potrebno dodatno pojasniti, da si iz Slovenije in ne iz Slovaške.

 

liquid lunch

In potem… vzameš v roke Lonely Planet, ki si ga kupil za 4$, se pol ure pregovarjal za ceno in na koncu dosegel svoje, potem pa ugotovil, da si se prerekal za pol dolarja in začneš gledati, kam boš šel v prihodnjih dneh… In greš.

Ugotovitev tedna: Lepo je, ko trikrat na dan pozabiš, kateri dan v tednu je.