Ne vem, koliko kilometrov sem naredila, odkar sem na potovanju, ampak jih mora biti že kar nekaj. Čudim se, da sem na severu Laosa prav uživala, ko sem se vozila z busom. Šest ali osem ur na busu sploh ni problem, ker je okolica zares po mojem okusu in non stop lahko buljim skozi okno 
Ceste se vijejo čez hribe gor in dol, levo in desno. Veliko turistom je po poti slabo in se je treba vmes ustavljati, jaz pa sem se na srećo v otroštvu stalno vozila čez Rebrnice in se navadila ovinkov 
Poti se mi zdijo zelo primerne za kolesarje (mami, začni razmišljat, da greste naslednjč na bike trip v Laos) in sem pa tja res vidiš kakšnega zahodnjaka, ki sopiha v klanec.
...na poti...
Po celi državi je po vaseh videti ogromno otrok, včasih imaš občutek, da so otroci edini prebivalci vasi. Skačejo po cestah, se igrajo, nekateri so kar nagi, eni so tako majhni, da komaj hodijo… Res jih je fino opazovat, ker zgledajo tako svobodni.
mularija
Bolj se pomikaš proti severu države (šla sem v Luang Nam Tha), večji vpliv Kitajske je občutiti. Predvsem na tržnicah, kjer ponujajo veliko zapakirane kitajske robe. Tudi hrana na tržnicah je tu malo bolj kitajska – ponujajo raznobarvne želeje in roza ter zelene toast sendviče. Nisem jih probala – mogoče na Tajskem, ker vem, da so tudi mahnjeni na barvasto hrano. Če bom že probala, bo pa 100% roza barve
ne vem toćno kaj je tole, pomoje je čips
Če me že ravno ne privlači barvna hrana, pa me privlačijo druge barve Laosa. Navdušena sem nad vso zeleno pokrajino, pa tudi nekatere reke (vendar ne umazano rjav Mekong) so reeees lepe turkizne barve.
Kuang Si
V Luang Prabangu je ogromno število templjev in tam se cele dneve po ulicah sprehajajo menihi v svojih živo oranžnih oblačilih.
monks
Večerna tržnica v Luang Prabangu in njena ulica s hrano je kraj, kjer lahko človek poskusi vso možno hrano – od netopirjev, pečenih piščančjih glav do ocvrtih podgan. Nisem bila tako sestradana, da bi to jedla
pa dober tek!
Tržnice so itak zmeraj zanimiva stvar, ker vidiš toliko čudnih stvari. Tudi umazanije je precej in meni se prav vsakič zgodi isto – da zamočim z natikači v kakšno lužo Zadnjič pa nisem bila tako zelo navdušena, ko sem morala na tržnico…Po neuspešnem iskanju odprte uradne menjalnice (vse banke so predčasno zaprli, ker je cela država žurala na račun končanih Sea games) so me napotili na tržnico menjat denar, ker mi je laoškega denarja ostalo cel kup. Ker je bil to moj zadnji dan v Laosu in ker v nobeni drugi državi ne menjajo njihove nestabilne valute, sem bila primorana menjat denar pri ženički, ki poleg tega, da prodaja zelenjavo, zobne ščetke, wc papir, kruh in še kaj, tudi menja denar v vse možne valute. Saj na koncu je bilo prav zabavno, ko se nama je končno uspelo sporazumet, kaj hočem in kakšna je menjalna tarifa. V bistvu je bila čisto ista, kot pa v banki , čeprav tega sem pričakovala
money, money, money
Več slik pa, kot vedno, TUKAJ.
