Končno sem preizkusila nočno vožnjo z vlakom, ki jo tukaj vsi tako hvalijo. Ne vem kaj je toliko za hvalit, saj itak spiš celo pot. Fino pa je, da ti ni treba 10 ur poslušati hupanja nervoznega voznika, kar je klasika pri vožnji z avtobusom. Lahko samo rečem, da sem bila kar vesela, ko sem prispela v Sapo, ker je na železniški postaji v Hanoiu vse skupaj izgledalo nekako čudno. Mojo karto so si podajali med seboj, se mi smejali v fris, čeprav še zdaj ne vem točno zakaj (verjetno ni imela karta tukaj sploh nič zraven 
), tako da sem si že na postaji rekla, da bom lahko vesela, če bom sploh prišla do Sape. No, na koncu sem dobila fensi kabino, čeprav sem kupila karto za najslabšo (Gorenjka, itak), lepo spala celo noč in se zjutraj zbudila v Lao Caiu.
provinca Lao Cai
V Sapi sem imela namen iti na Fansipan (3143m), najvišji vrh Vietnama, pa se mi je plan na žalost sesul, ker naj bi bilo preslabo vreme. Ne vem točno, kaj tukaj smatrajo za slabo vreme, ampak kakor sem videla, je bila gora samo v megli, kar pa je tukaj itak povsem normalno. Vsak dan zjutraj je vse megleno in šele čez par ur posije sonce. Ker torej nisem šla na Fansipan, sem naredila 2-dnevni treking (sprehod) po okoliških vaseh.
lokalna ženička
V nekaterih vaseh je na žalost videti več turistov kot domačinov, v tistih malo bolj oddaljenih pa število turistov takoj drastično pade. Ja, Sapa je zares zelo turistična. Smešno je, da se vsi stalno pritožujemo nad številom turistov in si želimo tja, kjer jih ne bi bilo toliko, na koncu pa ponavadi še vseeno skočimo pogledat tudi tiste kraje, za katere vemo, da se masi turistov ne bomo mogli ogniti. No, pa saj smo konec koncev vsi turisti
še ena lokalka
Naša 17-letna vodička Linh, pripadnica plemena črnih H’mongov je bila ena najbolj simpatičnih ljudi, kar sem jih tukaj srečala. Razložila mi je vse svoje ljubezenske ‘težave’ – pravi, da nima fanta, ker vsi lažejo. Baje je pa pri 15ih imela fanta iz njene vasi, ampak sta bila preveč sramežljiva, da bi se pogovarjala, zato sta si pisala pisma Sicer je pa imela na zalogi veliko zanimivih zgodb, med drugim tudi to, da so pred leti pet njenih vrstnic ugrabili in jih v vrečah prenesli čez mejo na Kitajsko in jih prodali (meja je čisto blizu njene vasi). Tri so uspele pobegniti in so se vrnile v vas, dve pa se nista nikoli vrnili nazaj.
sej sem čist mal večja od nje
Ugotovila sem, da znajo biti Vietnamci včasih čudni v svojih navadah. Ugotovila pa sem tudi, da znajo biti ljudje iz drugih držav še malo bolj čudni. Spoznala sem starejši par, ki veliko potuje po svetu, vendar pa nikjer ne je nobene hrane, razen svoje. To pomeni, da imata gospod in gospa vedno s seboj vso možno instant hrano – sto različnih vrečk z raznimi praški – juhe, makarone, kavo in ostalo. S sabo imata tudi plastične kozarčke, krožnike in pribor. Ne jesta nobene hrane, ki se jo je prej dotaknil nekdo drug. Po eni strani lahko rečem svaka čast, da še vseeno potujeta, ker meni se ne bi dalo vse te krame nosit s seboj, sploh pa se mi ne bi dalo en mesec jesti samih praškov (sploh pa če imaš na voljo toliko različne izvrstne lokalne hrane!).
Pho
Počasi se moj potovanje po Vietnamu zaključuje in v prihodnjih dneh odhajam v Laos.
Nove slike so v GALERIJI.
)
