kalymnosssss

Pred časom sem se znašla v težki dilemi. Kaj naj letos storim glede Kalymnosa? Grem za dva tedna, ne grem, grem za 1 teden – ne, to se mi ne splača, kaj če vseeno reskiram vse dni dopusta in grem za 14 dni, mogoče samo za 10, ne, sploh ne bom šla… Premislila sem se vsaj tolikokrat, do kolikor znam prešteti. Ko sem bila končno odločena, da ne grem, so me za vikend v Ospu  z vsem govoričenjem, kako bo super spet speljali na misel, da bi šla. Pa vsaj za en teden, če že za več ne morem.

Ok, takoj v ponedeljek počekiram karte, pošljem Sašotu mail, če bi šel z mano, dobim čez par ur pozitiven odgovor in po hitrem postopku je bil plan narejen. Pa kaj če greva samo za en teden, boljše kot nič. Odločitev je bila prava. Tako kot vedno

Kalymnos

Ekip(c)a je bila letos kar številčna in zelo raznovrstna. Večina je na Kalymonsu preživela 14 dni, ostali pošteni ljudje, ki pa pač veliko delamo,smo se jim pridružili za malo manj časa Kot že lani, smo bili tudi letos nastanjeni v apartmajih Tina. Zasedli smo 4 apartmaje in tako veselo skakali iz enega balkona na drugega. V teh apartmajih je res tako, da sosede večkrat obiščeš tako, da prideš čez teraso kot pa skozi vrata.

del ekipce in večerno sproščanje

Od lani se ni dosti spremenilo. No, razen tega, da je septembra 2010 izšel nov vodniček z 20 novimi sektorji! S Sašotom sva po priporočilu Jaka in Bobota takoj odšla v sektor Arginonta, ki je eden izmed novih in tudi eden bolj obiskanih. Skala je res prvovrstna in smeri enkratne. Če smo zadnjič v Omišu iskali rumeno skalo, smo v Arginonti našli rdečo. Pa še razgled na zaliv je fenomenalen. Če bi imela kakšen dan več, bi se tja zagotovo vrnila.

Arginonta

Ker nam lansko leto ni uspelo iti v jamo Sikati, je bilo to treba izvesti letos. Punce smo se po tehtnem premisleku odločile, da gremo tja rajši tisti dan, ko bomo imele počitek, ker je za plezat tam za nas itak vse pretežko. Spet ena pametna odločitev Smeri v jami so, kot je zapisano tudi v vodničku, absurdno previsne. Se popolnoma strinjam. Je pa sam pogled na visoko steno, iz katere štriljo in visijo kapniki, res fascinanten. Ko pa potem še gledaš folk, ki tam pleza, je to res paša za oči.

Sikati aka Mordor

Naša misija v Sikatiju je bila namesto plezanja reševanje treh koz iz jame Vstop v jamo je pač tak, da koze notri pridejo, ven pa ne. Moški del naše ekipe je bil rahlo zaskrbljen, da bo po koncu našega izleta v jami po novem 7 koz in ne samo 3 Ampak sej uno 4a prečko nam je pa že ratal splezat no!

koza!

En teden Kalymnosa res hitro mine. Splezaš par smeri v par sektorjih in že moreš domov. Pa saj je itak zadnji dan postalo prevroče, da bi plezali (smo se mogli it kar kopat), tako da je bil zadnji čas, da smo se pobrali domov…

mal smo lenaril na plazi (pa pil Mythose, itak)

En del slik mi je uspelo zrihtat, ostale pa še pridejo s krajšim zamikom. Najdete jih v GALERIJI. Enjoy!

 

 

 

 

Kriki

V plezališčih vedno odmevajo razni kriki, ki izražajo trenutno psihično/emocionalno stanje plezalca. Zdi se mi, da je največkrat slišati krik razočaranja in jeze, ko človek pade (po možnosti proti koncu smeri, kamor je že tako in tako težko prilezel). Zanimiv je tudi krik strahu, ki se pojavi v trenutku, ko človek odleti s stene. Ta je bolj nepričakovan in ponavadi mu takoj sledi krik jeze. In sploh ni res, da bi zaradi strahu kričale samo ženske. Je pa res, da strahu ne izraža samo krik, ko je človek enkrat že v zraku, ampak je ponavadi tega občutiti že med plezanjem. Tudi sama pogosto jamram in spuščam razne čudne zvoke, ko me je strah. Vedno več  kot se potikam po raznih plezališčih, pa ugotavljam, da je moje izražanje čustev v steni popolnoma normalno in da me nekateri v ‘čudnosti’ krepko prekašajo. No, seveda imamo tu potem še  krik sreče, ki se (logično!) pojavi, ko prideš na konec neke smeri, za katero si se moral pošteno potruditi. Pogosto se ob kriku te vrste pojavi tudi izdih olajšanja in zadovoljstva.

Takšnih in drugačnih krikov sem ta teden slišala kar precej, ampak danes me je pa prav pretreslo, ko sem prvič videla človeka, ki je po padcu bridko zajokal. Neki mulo je plezal eno smer, morala je biti izredno težka, ker so imeli s sabo prav snemalno ekipo, verjetno so snemali film o tem mladem plezalcu. Mulotu je uspelo preplezati celoten previs, ko pa je bil že na skoraj položni plati nad previsom, je nenadoma odletel. Najprej se je zaslišalo  lepo število krikov jeze in besa, ko pa je jeza minila, je fant prav pošteno zajokal. Sama sem ga kar težko gledala, ker se mi je res zasmilil. In čudno je gledati človeka, ki je še pred nekaj minutami suvereno plezal tisti previs, v tem trenutku pa jokal kot nebogljen otrok.

kapniki so zakon, dokler se držijo stene!

Danes so se tako ali tako dogajale čudne stvari v plezališču. V neki smeri, ki sem jo kot kaže preplezala zadnja v takšnem stanju, kot je načeloma bila, se je nekomu pod nogami odkrušil velik kapnik. S sosednje smeri sem s strahom gledala gmoto, kako pada proti ljudem spodaj. V sekundi so skočili stran, tisti kapnik pa se je razletel na sto kosov. Neugodno!

 

Ugotovitev dneva: Bolje, da pada dež, kot kapniki.

…rest day…

 

Po osmih dnevih plezanja in samo enem dnevu počitka, smo bili danes že skoraj primorani počivati. Jutranja nevihta se je umirila, posijalo je sonce, zato smo prilezli iz brlogov in trenutno počnem tole:

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Dodala sem nekaj novih slik v ALBUM.

 

 

 

 

 

Ugotovitev tedna: Preveč hrane nam pri plezanju škoduje. Bolje malo več popiti, kot pa pojesti.

 

 

Moto tedna: Eat less, climb more!

 

 

 

Destination: Kalymnos

 

 

Kalymnos

Ne bom posebej izpostavljala kako uživamo, kako sem navdušena in kako zadovoljna, da sem v tem trenutku tu. Sprva je sicer kazalo, da bomo zaradi okvare aviona obtičali kar na letališču v Münchenu, ampak se je na koncu vse lepo izšlo in na otok smo začuda prispeli še isti dan. Pa še Aegean Airlines nam je zaradi nevšečnosti podaril brezplačno karto kamorkoli njihova letalska družba leti. To mi je všeč – bo treba pogledat, kam bomo šli!

 

obvisel nad morjem

Kalymnos pa…poezija. Prve tri dni smo plezali, včeraj imeli prvi dan počitek. Raziskovanje otoka in novih sektorjev, ki nas čakajo v prihodnjih dneh.

 

kruzanje po otoku...

Danes smo vstali zgodaj, ker je Borut začel napadat svoj projekt Ourania (8a). Na žalost so bili današnji poskusi neuspešni, ampak v prihodnjih dneh je

uspeh garantiran! Če mu uspe, bo po dolgih letih 20 letih spet splezal smer takšne težavnosti. Bo imel lepo okroglo obletnico, saj je prav pred 20 leti kot prvi 16-letnik splezal neko 8a v Franciji. Zdaj sem pa izdala njegova seniorska leta…

 

Borutov poskus Ouranie

No, mi trije smo pa tudi imeli v sosednjem sektorju nekaj dela s svojimi projekti – ‘malce’ lažjimi seveda. Sicer mi je že danes uspelo splezat moj letošnji cilj, ampak moram priznat, da je bila smer zares ocenjena po znanih kalymnoških standardih ocenjevanja.

 

Syblegades Rocks

 

Bo treba najti nek malo bolj zahteven izziv. Mislim, da to ne bo problem, ker je tu sektorjev cel kup, smeri pa malo morje.

 

Sektor Arhi

P.S.: Včerajšnja izjava dneva (ki si jo lahko privoščijo samo redki): Tisto, kar vi plezate, pridem jaz z biciklom gor.

Današnja izjava dneva: Tisto, kar mi plezamo, plezajo tudi koze. (–> glej spodnjo sliko)

 

pazi, koza v steni!

Slike tudi tukaj!