Zgrozim se, ko pomislim, koliko časa je preteklo od zadnjega apdejta tega mojega nesrečnega bloga. Potem pa še za vsak slučaj preverim, če je podatek v moji glavi pravilen in me še malo bolj strese, ko vidim datum 11 maj. Kaj to pomeni, da sem postala zapečkarica in da nikamor več ne grem?! Blog je bil namreč zaštartan zato, da sem pisala, kje vse se potikam! Ali pa sem samo postala tako lena, da se mi nič več ne da napisat? To, da sem za pisanje lena, sploh ne drži – ali pa samo malo – ampak vsakič, ko se spravim pisat prispevek, mi vzame najmanj tri dni časa. Da dobim navdih, da skrajšam besedilo, ki se mi zdi preveč dolgovezno, da popravim vse slovnične napake, ker me strašansko moti in me je kar malo sram, če se pojavi kakšna butasta napaka (pa še vseeno se pojavi, itak), da naredim selekcijo slik, da jih malo popravim in jih dam na net… Skratka, sto tisoč stvari, ki me omejujejo in otežujejo moje pogostejše pisanje. Precejkrat se mi zgodi tudi, da že začnem pisat, potem pa se ustavim, premislim in vse zbrišem. Se mi zdi, da pišem traparije in zato takrat rajši neham, pa čeprav se mi je pet minut prej zdelo res zanimivo. Potem pa seveda še odločitev, da ne bom pisala o vikendih, ampak samo o dopustih. V bistvu največji problem tiči tu. O tistih par dneh dopusta, ki jih premorem, pač ne morem pisati ne vem koliko. V študentskih letih je bilo blogarstvo zame lažje! Lahko pa bi precej pisala recimo o že-skoraj-višji matematiki, ki jo prakticiram, ko delam kalkulacije kdaj na dopust, koliko dni rabim za kaj, kdaj se bolj splača, ker so vmes kakšni prazniki, koliko dni mi potem še ostane… Te številke potem obračam na vse možne načine, vmes že skoraj obupam, ker iz številke 20 in nobenega plusa zraven se kakšnih hudih končnih seštevkov pač ne more dobiti. Ampak na koncu pa še vseeno ugotovim, da na hitro pa lahko kam skočim in da sploh ni bilo tako malo časa, sploh pa ni bilo slabo in se je splačalo, saj sem spet osvežila svojega duha, ko sem za kakšen dan izpustila delo za štirimi stenami in sedmimi ekrani (to s sedmimi ekrani ni čisto res, čeprav se mi včasih zdi tako).
V začetku avgusta sem ugotovila, da se moja optimistična namera prišparati skoraj ves dopust za zimo ne bo izšla po planih, ker bi se mi slej ko prej utrgalo, če bi bila celo poletje brez enega samega dneva dopusta. Ker si kakšnih hudih mentalnih preobratov res nisem želela, sem se odločila, da si vzamem vsaj en teden frej. Jupi!
Nobenih planov in načrtovanj, samo pregled vremenske napovedi in to je to. Malo bi šla plezat, pa kakšen dan bi bila tudi bolj na izi…
na izi
…In potem se je plan obrnil ravno na glavo in je bilo najprej malo na izi, potem pa malo več aktivnosti. Moj nateg bicepsa en dan pred dopustom in Tinetove bolečine v rami so bile ravno pravi izgovor, da sva šla malo na morje. Pa kaj bi pisala o morju, saj se tam ne dogaja prav dosti. Hmmm ne, na Krku se lahko kar precej dogaja. Že par vikendov prej smo raziskovali plezalsko sceno in ugotovili, da se da na Krku kar fino plezat. Zaenkrat premorejo tri plezališča, od katerih je eno tako majhno in grdo, da se ti niti posveti ne, da bi to lahko bilo plezališče in zato hodiš še naprej ob obali in se sprašuješ, kje za vraga bi to zdaj lahko bilo 
Ostala dva, Portafortuna in Belove stene sta pa malo večja – tam se ti pa malo prej posveti, kje boš plezal. Mene je sploh navdušila Portafortuna s svojimi dolgimi smermi. Samo ocene so pa res malo preveč soft, če jih primerjaš s kakšnimi gorenjskimi plezališči. No, ampak za tiste, ki so malo bolj mahnjeni na ocene, je pa dobro za ego nafilat 
climbINbaska
Ko toliko govorim o plezanju na Krku, moram še iskreno povedat, da sva teh par dni plezala samo enkrat, ker je bilo pasje vroče in se človek nehote malo uleni, no pa tudi tiste poškodb(ice) so še malo pripomogle k tej lenobnosti. Sem si pa zaželela, da bi imela en čoln in da bi lahko veslala malo naokoli. Že gledam za cene tistih napihljivih
jaz bi tud mela čoln!
Še dobro, da se s Tinetom nisva preveč ulenila in da sva se v drugi polovici tedna premaknila v Cortino. Že celo poletje sem čakala, da bo vreme primerno za Dolomite in res sva naletela na dobre dni. Še takrat, ko se je ulilo, sva nevihto gledala iz sončne strani, no razen prvi dan, ko me je nevihta zadržala v pekarni za kakšne pol ure, ko sem ‘samo skočila’ po kruh. Vreme se tam zaradi visokih hribov izredno hitro spreminja in zelo zanimivo je, ko gledaš, kako se nad Tofano kopičijo oblaki, ki postajajo vse večji in zlovešči. Takrat si vesel, da nisi tam.
se že nabirajo...
Sicer pa sem ugotovila, da se moram obvezno naučit še kakšen tuj jezik. Plezalnih vodničkov celo morje, ampak da bi bil pa kakšen v angleščini, pa ne. No, edino tisti športno-plezalni, ki nama je potem koristil naslednje dni, ko sva plezala na Cinque Torriju. Sicer pa prav vsi v italijanščini in nemščini. Moje osemletno učenje nemščine je bilo zgleda bolj jalovo, ena šestnajstina italijanske krvi pa mi tudi ne koristi dosti pri znanju italijanščine.
čak, da lociram
Vodnički gor ali dol, plezanje na Cinque Torriju je bilo res zakon – malo frikanja, pa nekaj večraztežajnih, pa še malo sem se navadila na kline, pa končno sem kakšnega frenda uporabila Spala sva kar zunaj in vsak večer sva našla reees dober plac za šotor, enkrat zraven reke, drugič tako rekoč pod steno na dobrih 2000m nadmorske višine… Je bilo treba malo šparat, ker so naju na Hrvaškem pošteno obrali za kamp!
quechua rulz
Ko sva se naveličala plezanja, sva se za en dan zapeljala še na drugo stran Cortine, proti Misurini, da sva šla malo v hribe. To, da sem napisala malo, je bilo mišljeno dobesedno, ker sva najprej imela namen narediti celodnevno turo iz Misurine preko Rif. Fonda, pa potem do treh Cin in nazaj, ampak sva potem ta plan malo spremenila in se že zvečer znašla pod Vršičem, zgodaj zjutraj pa šla splezat Spominsko smer Srečka Rihterja, da sva potem še lahko ujela Pesijev rojstnodnevni piknik ob Kokri. Lep zaključek dopusta. Piknik namreč, o plezanju v naših hribih pa sedajle raje ne bom 
Nekaj slik na MOJI PICASI.
No, pa sem končno uspela napisat nov prispevek. Ker smo se čez vikend potikal po hribih, sem danes vsa ožuljena, tako da sem si lahko vzela čas in natipkala nekaj besed. Vsaka stvar je za neki dobra, pravijo. Joža prav: “Vsaka stvar je za neki dobra. Če t krava crkne, t pa saj sno ostane.” 
na dostopu
