My Tonsai

Vedno, ko se znajdem na Tonsaiu, neham uporabljat računalnik. Nič več dnevnika, pisanja mailov in bloganja. Eden izmed razlogov je cena interneta, ki za eno uro znaša toliko, kot geto bungalov za eno noč ali pa za skoraj tri pad thaie pri Chicken Mami. Druga stvar pa je način življenja, ki ga tukaj hitro privzameš. Zjutraj zgodnje vstajanje, zajtrk in kava, nato pa plezanje in kopanje do večernih uric, ko se utrujen vrneš v bungalov, se stuširaš in smukneš na večerjo. Po večerji ponavadi postaneš utrujen, včasih mogoče malo žejen in greš še na kakega Changa, sicer pa se po hitrem postopku odpraviš spat in če zaspiš ob desetih, je to že precej pozno.

Na Tonsaiu sem se letos znašla tretjič, prvič sem prišla kot turistka, ki je pred tem parkrat plezala in tudi takrat je bilo plezanja samo za vzorec. Šlo je bolj za visenje na topiču in uživanje ob norih razgledih na vrhu smeri. Šlo pa je tudi za spoznanje, da zna biti plezanje šport zame!

nori razgledi z vrha smeri (Thaiwand Wall)

Drugič sem na Tonsaiu preživela dobra dva tedna ob zaključku mojega potovanja po Vietnamu, Laosu in Tajski. Še danes pravim, da je bila najpametnejša odločitev to, da je bila Tonsai zadnja destinacija potovanja, sicer bi verjetno postala edina

Tonsai sunset

Takrat sem bila sama, spoznavala ogromno ljudi, malo več žurala, predvsem pa zagrizeno plezala. Če pogledam sedaj, ko sem po dveh letih spet tu, vidim, da sem bila takrat zares motivirana za plezanje in kot kaže za eno leto plezanja v kar dobri formi. Takrat sem suvereno plezala smeri, v katerih se tudi danes kar ne sprehodim čez, ampak vseeno morem precej pomigat. Lotila sem se smeri, ki se jih danes ne upam, ker danes se precej bolj obremenjujem z varovanjem in stotimi drugimi dejavniki. Vse se mi je zdelo lažje kot pa v domačih plezališčih. Ob tretjem obisku Tonsaia ugotavljam, da vse smeri sploh niso tako lahke in da so nekatere kar precej naporne za oceno, predvsem smeri z lažjimi ocenami Sploh kakšnih 6b-jev ni za podcenjevat, ker se včasih namatraš ku prasc, zraven te pa še pošteno psihira, ker je varovanje bolj slabo. Isto mnenje sem imela ob drugem obisku Kalymnosa – prvič so se mi ocene zdele kar lahke, drugič pa niti ne. Zdaj se pa sprašujem: a je forma bolj zanič, al so moja pričakovanja prevelika in vsakič, ko pridem znova, pričakujem, da mi bo vse lahko?

S Tinetom sva prve dni kar pridno plezala, že ob prihodu pa naju je Mitko hitro seznanil z dejstvom, da naj zaradi vročine kar odmisliva kakšno slovensko normo števila splezanih smeri na dan in take zadeve. Nekaj dni sva potrebovala, da sva se malo ‘ulaufala’, zadnje dni starega leta pa so že začel padat osebni rekordi. In spet se sprašujem: a to pomeni, da je forma konec koncev vseeno dobra, al je razlog samo ta, da so ocene res tako soft?

Tukajšnjih smeri se moraš malo navadit, sploh, če si bolj mahnjen na plate, tako kot jaz. Večina smeri je precej previsnih, najdejo pa se seveda tudi manj- in neprevisne smeri. Vse je že precej zlizano, tako da je kakšna stvar postala precej težja, kot je bila verjetno pred desetimi leti. Najbolj moteči faktor pa sta seveda vročina in vlaga. Potiš se, ko samo mirno sediš, kaj šele, ko se lotiš neke težke smeri in se napenjaš do amena. Včasih se ti zgodi,da primeš grif, pa ti ni najbolj všeč, zato pretipaš še ostale grife naokoli, nazadnje pa ugotoviš, da tisti prvi niti ni tako slab. Ko ga še enkrat otipaš pa odletiš zato, ker je grif moker, ker si ga pred parimi sekundami prijel s prešvicanimi rokami

v tej se recimo kr namatraš, no

In kaj se je na Tonsaiu spremenilo, odkar sem bila zadnjič tu? Začetek ‘glavne ulice’, kjer kraljuje slavna Chicken Mama, je precej bolj zazidan. Postavljen je nov kafič, trgovina in še kaki dve stojnici s hrano. Ena stojnica se je te dni zaprla in dan pred tem sem slišala šefico, ki je z jointom v roki jamrala: »I want to close down my restaurant, because I worry too much.« Ja, stresna služba, nimaš kej! Zgleda se je resno odločila – odklopila plin in šla v toplice.

Chicken Mama je razširila prostore, tako da sedaj nima več samo treh miz, ampak kakšnih deset! Zraven mame sedaj dela še Chicken Papa, ki ima svojo stojnico in skrbi za sendviče Ne glede na to, da se je število miz precej povečalo, je zaposlenih še vedno isto (=2), tako da mama gara sto na uro cele dneve. Atu biznis s sendviči tolk ne laufa in tudi, ko je brez dela, mami ne pomaga s polno paro. Ene parkrat je pomagal, pa je vse zagnojil – pomešal naročila in pozabil na polovico stvari. Ker brzina za Tajce ni ravno vrlina, se tako zgodi, da na svoj pad thai čakaš tudi eno uro. Ampak se splača, ker hrana je najboljša hrana na svetu!

Zdi se mi, da je na Tonsaiu letos precej več ljudi, plezalcev niti ne toliko več, kot pa backpackerjev. Bungalovi so zasedeni non stop in ljudje ostajajo brez nastanitve. Skupina desetih angleških mulcov je zadnjič ostala brez bungalovov in baje so šli spat na podest v Tonsaiu Roofu, tam pa so jih ponoči napadle opice

help! we need a room!

opice imajo vse pod kontrolo

Cene hrane, bungalovov in pira so še vedno iste, kot so bile. Bungalov za dve osebi dobiš v rangu 150-800B, odvisno od tega, koliko luksuza zahteva tvoja rit. Najine (ne)luksuzne riti so se po novoletnem nalivu preselile iz bungalova za 150B v bungalov za 500B. Odločila sva se namreč, da se odrečeva novonastalemu bazenu sredi bungalova Cena enega pira je enaka ceni enega obroka, to je 60-70B.

Singha, Chang, Leo

Kot obrok smatram pad thai in pogojno fried rice, ostalega sama skoraj ne jem, ker mi je vsak dan sproti žal, da bi se odrekla pad thaiu, ki ga obožujem

Advertisement