Bagan sprva name ni naredil ne vem kakšnega vtisa. Saj mi je bilo všeč, predvsem vožnja s kolesi po poljih, posejanih s templji, sicer pa nič posebnega. Templjev je ogromno in z glavne ceste samo zaviješ na stransko pot, ki te vodi do pvega templja, pa nato do drugega in tako naprej. Od 4400 templjev jih je ostala polovica in človek bi jih lahko raziskoval dan za dnem (če se seveda ne bi naveličal).
eden izmed mnogih...
Če jih raziskuješ sam, ti kmalu vsi postanejo isti, saj v bistvu niti ne veš kaj gledaš. Prvi dan sva popoldan tako malo kolesarila naokrog, drugi dan pa sva v planu imela isto stvar, ampak hitro naletela na enega lokalca, ki bi z nama rad ‘malo prakticiral angleščino’. Tako pristopijo do tebe lokalni vodiči brez licenc, ki pa so zgodovinsko zelo podkovani in razložijo ti svašta o templjih, kasneje pa nato pričakujejo plačilo. Najin ‘kolega’ je bil Mao Pa, 22letni mladenič, bojda študent zgodovine. Skupaj smo raziskovali templje in ogromno nama je razložil o budizmu in o mjanmarski zgodovini.
predavanje 
Na koncu sem bila deležna še tradicionalne mjanmarske masaže. Tip me je razštelal, da so mi pokale vse kosti. Vrat, dlani, prsti na nogah, vse je pokalo kot pri sto let stari mami.
masaaaaaaaaž
Za konec dneva sva šla gledat še sončni zahod, ki pa naju ni posebej prevzel, kot bi naju po turističnih pravilih moral
Me je pa naslednji dan totalno prevzel sončni vzhod! Tine je zbolel, zato sem zjutraj odkolesarila do Bagana, kjer smo bili zmenjeni z Mao Pajem, da mu odpovem najine oglede. Po poti sem občudovala balone, ki se zjutraj z množico turistov (ki plačajo mastne pare – 280$) dvignejo nad Bagan in njegove templje. Svetloba, ki je prečudovita, te zares prevzame, pa četudi nisi nek romantični entuziast.
jutro v Baganu
Tako mi je bilo žal, da nimam s sabo fotoaparata… Ampak sem vse zamujeno nadoknadila naslednji dan, ko sva zgodaj zjutraj vstala in šla na pagodo Buledi gledat vzhod. Barve, ki se prelivajo in meglice, ki se dvigajo na pokrajino, so res kot iz pravljice.
Bagan baloons
za tole se pa splača zgodej vstat!
Tine se je vmes pozdravil, ker sva šla v lekarno oziroma k zdravniku (ki je 2 v 1) in mu je dal antibiotike, ki so mu hitro pomagali. Zanimivo je, kako ti zdravila ne da v celi škatli, ampak ti jih da po tablicah ali odreže eno vrstico iz tablice.
Dr. Pharmacist
Zvečer sva se malo s strahom spet usedla na bus, otovorjena z vso možno robo od bund, do šalov, kap in spalke. Ugotovila sva, da je med ‘avtobusni survival kit’ pametno vzeti tudi tejp in plastične vrečke, ki jih zabašeš v luknje od klime in jih zatejpaš. Ta pribor si potem začnejo sposojati še ostali na busu in počasi se zafilajo vse luknje iz katerih piha Iz avtobusne postaje do hostla sva vzela še taksi,ki pa je imel vse štiri šipe odprte in tip ni štekal pet posto, ko sva mu rekla, če lahko zapre šipe, ker je bilo sredi noči in precej hladno. Pa tudi če bi štekal, ne bi kaj dosti pomagalo, saj se jih itak ni dalo zapreti Tiste pol ure sva se tako prevozila sklonjena na kolenih, da nama hladen nočni veter ni preveč pihal v najini zaspani buči.
Ufff… Tile jutranji prizori so pa res fantastični.