Iz Mandalaya sva se podala proti Baganu, vožnja pa je bila ena ‘boljših’. Ker naju je na busu do Manadalaya precej zeblo, se nama je zdelo pametno, da greva proti Baganu z avtobusom brez klime. Zadeve s pretirano klimo na vseh prevoznih sredstvih v JV Aziji še zdaj ne štekam. Zunaj je ponavadi peklenska vročina, na busih in vlakih pa pridih Himalaje. Ljudje nase navlečejo vse kar imajo, tistim izkušenim vozačem ne manjkata niti kapa in šal. Busi brez klime so zame luksuz.
spet na bus
Najina odločitev se nama je torej zdela izredno pametna, vendar se je konec koncev izkazalo, da le ni bila najboljša.
Ob devetih zvečer sva na avtobusni čakala bus in za začetek skoraj bruhala, ko sva vsak odšla na svoj wc. Najprej pride z wcja Tine z debelimi očmi: “Šiiiit, dej mi fotič, da slikam to svinarijo, pol pejt pa še pogledat!” To je pa taka svinjarija, ki jo do sedaj še nisem srečala. Stene usrane do stropov, tla pa zamočena s svinjarijo na polno! Verjetno wcji niso bili očiščeni, odkar obstaja avtobusna postaja. Škoda (ali pa sreča), da se vonja ne da posneti.
ženski wc: fuuuuuuj
moški wc: feeeeeeeeej
No, avtobus je bil cargo, tako da so na streho in po celi notranjosti bus naložili vsega boga. Začuda tokrat ni bilo nobenih živali. Tovor je bil povsod in do sedeža si prišel tako, da si skočil na vreče in se potem po vseh štirih odplazil do zica.
po vseh štirih
Takoj ko smo speljali, sva videla, da avtobus brez klime le ne bo tako nedolžna stvar, saj je pihalo iz vseh strani. Tine je bil prehlajen že od prejšnjega busa in tisti prepih res ni bil primeren. Pa to ni bil izi prepih, pihalo je močno kot včasih na kakšnem grebenu v hribih, veter pa je bil tudi hladen kot na višini 
Pa naj omenim še cesto,ki je bila skoraj ves čas (9 ur) taka, kot bi se pri nas peljal nekam v hribe. Pač po reeees slabem makadamu z miljon luknjami. Meče te levo, desno, gor in dol. Za nama sta sedeli dve mami in ena od njiju je kašljala, kot da ne bo več dolg na tem svetu. Sem si pa mislila: “Če ti dve mami zdržita brez problema, bova pa tut midva!” Sej na koncu ni bilo tako hudo, ker sva se zleknila na sredino, kjer je bil naložen tovor, tako da sva večino poti potem preležala na vrečah z žitom.
Tine udobno zleknjen na sredini
Moram pa rečt, da je najbolj uporabna stvar, ki jo vedno vzamem s seboj na potovanja light weight spalna vreča, ki mi rešuje zdravje na vseh vožnjah. Druga super stvar je ta, da sva na srečo odšla na pot decembra in imava tako s seboj tudi jakne in nekaj toplih oblačil, ki pridejo v uporabo samo pri prevozih. Enkratna stvar številka tri pa je Qatarair-jev brezplačni travel kit, ki zajema nogavice, čepke za ušesa in krpico za čez oči. Vse te stvari so zame obvezna stvar v torbi, ko se usedem na avtobus.
QuatarAirjevi štumfi - to tak krasny!
Ja Tine se ga je kr epsko razvleku:)
Na WC pa ni v sandalih za hodt:)
[...] “Iz Mandalaya sva se podala proti Baganu, vožnja pa je bila ena ‘boljših’. Ker naju je na busu do Manadalaya precej zeblo, se nama je zdelo pametno, da greva proti Baganu z avtobusom brez klime. Zadeve s pretirano klimo na vseh prevoznih sredstvih v JV Aziji še zdaj ne štekam. Zunaj je ponavadi peklenska vročina, na busih in vlakih pa pridih Himalaje. Ljudje nase navlečejo vse kar imajo, tistim izkušenim vozačem ne manjkata niti kapa in šal. Bus brez klime so zame luksuzNajina odločitev se nama je torej zdela izredno pametna, vendar se je konec koncev izkazalo, da le ni bila najboljša…”VEČ [...]