My Tonsai

Vedno, ko se znajdem na Tonsaiu, neham uporabljat računalnik. Nič več dnevnika, pisanja mailov in bloganja. Eden izmed razlogov je cena interneta, ki za eno uro znaša toliko, kot geto bungalov za eno noč ali pa za skoraj tri pad thaie pri Chicken Mami. Druga stvar pa je način življenja, ki ga tukaj hitro privzameš. Zjutraj zgodnje vstajanje, zajtrk in kava, nato pa plezanje in kopanje do večernih uric, ko se utrujen vrneš v bungalov, se stuširaš in smukneš na večerjo. Po večerji ponavadi postaneš utrujen, včasih mogoče malo žejen in greš še na kakega Changa, sicer pa se po hitrem postopku odpraviš spat in če zaspiš ob desetih, je to že precej pozno.

Na Tonsaiu sem se letos znašla tretjič, prvič sem prišla kot turistka, ki je pred tem parkrat plezala in tudi takrat je bilo plezanja samo za vzorec. Šlo je bolj za visenje na topiču in uživanje ob norih razgledih na vrhu smeri. Šlo pa je tudi za spoznanje, da zna biti plezanje šport zame!

nori razgledi z vrha smeri (Thaiwand Wall)

Drugič sem na Tonsaiu preživela dobra dva tedna ob zaključku mojega potovanja po Vietnamu, Laosu in Tajski. Še danes pravim, da je bila najpametnejša odločitev to, da je bila Tonsai zadnja destinacija potovanja, sicer bi verjetno postala edina

Tonsai sunset

Takrat sem bila sama, spoznavala ogromno ljudi, malo več žurala, predvsem pa zagrizeno plezala. Če pogledam sedaj, ko sem po dveh letih spet tu, vidim, da sem bila takrat zares motivirana za plezanje in kot kaže za eno leto plezanja v kar dobri formi. Takrat sem suvereno plezala smeri, v katerih se tudi danes kar ne sprehodim čez, ampak vseeno morem precej pomigat. Lotila sem se smeri, ki se jih danes ne upam, ker danes se precej bolj obremenjujem z varovanjem in stotimi drugimi dejavniki. Vse se mi je zdelo lažje kot pa v domačih plezališčih. Ob tretjem obisku Tonsaia ugotavljam, da vse smeri sploh niso tako lahke in da so nekatere kar precej naporne za oceno, predvsem smeri z lažjimi ocenami Sploh kakšnih 6b-jev ni za podcenjevat, ker se včasih namatraš ku prasc, zraven te pa še pošteno psihira, ker je varovanje bolj slabo. Isto mnenje sem imela ob drugem obisku Kalymnosa – prvič so se mi ocene zdele kar lahke, drugič pa niti ne. Zdaj se pa sprašujem: a je forma bolj zanič, al so moja pričakovanja prevelika in vsakič, ko pridem znova, pričakujem, da mi bo vse lahko?

S Tinetom sva prve dni kar pridno plezala, že ob prihodu pa naju je Mitko hitro seznanil z dejstvom, da naj zaradi vročine kar odmisliva kakšno slovensko normo števila splezanih smeri na dan in take zadeve. Nekaj dni sva potrebovala, da sva se malo ‘ulaufala’, zadnje dni starega leta pa so že začel padat osebni rekordi. In spet se sprašujem: a to pomeni, da je forma konec koncev vseeno dobra, al je razlog samo ta, da so ocene res tako soft?

Tukajšnjih smeri se moraš malo navadit, sploh, če si bolj mahnjen na plate, tako kot jaz. Večina smeri je precej previsnih, najdejo pa se seveda tudi manj- in neprevisne smeri. Vse je že precej zlizano, tako da je kakšna stvar postala precej težja, kot je bila verjetno pred desetimi leti. Najbolj moteči faktor pa sta seveda vročina in vlaga. Potiš se, ko samo mirno sediš, kaj šele, ko se lotiš neke težke smeri in se napenjaš do amena. Včasih se ti zgodi,da primeš grif, pa ti ni najbolj všeč, zato pretipaš še ostale grife naokoli, nazadnje pa ugotoviš, da tisti prvi niti ni tako slab. Ko ga še enkrat otipaš pa odletiš zato, ker je grif moker, ker si ga pred parimi sekundami prijel s prešvicanimi rokami

v tej se recimo kr namatraš, no

In kaj se je na Tonsaiu spremenilo, odkar sem bila zadnjič tu? Začetek ‘glavne ulice’, kjer kraljuje slavna Chicken Mama, je precej bolj zazidan. Postavljen je nov kafič, trgovina in še kaki dve stojnici s hrano. Ena stojnica se je te dni zaprla in dan pred tem sem slišala šefico, ki je z jointom v roki jamrala: »I want to close down my restaurant, because I worry too much.« Ja, stresna služba, nimaš kej! Zgleda se je resno odločila – odklopila plin in šla v toplice.

Chicken Mama je razširila prostore, tako da sedaj nima več samo treh miz, ampak kakšnih deset! Zraven mame sedaj dela še Chicken Papa, ki ima svojo stojnico in skrbi za sendviče Ne glede na to, da se je število miz precej povečalo, je zaposlenih še vedno isto (=2), tako da mama gara sto na uro cele dneve. Atu biznis s sendviči tolk ne laufa in tudi, ko je brez dela, mami ne pomaga s polno paro. Ene parkrat je pomagal, pa je vse zagnojil – pomešal naročila in pozabil na polovico stvari. Ker brzina za Tajce ni ravno vrlina, se tako zgodi, da na svoj pad thai čakaš tudi eno uro. Ampak se splača, ker hrana je najboljša hrana na svetu!

Zdi se mi, da je na Tonsaiu letos precej več ljudi, plezalcev niti ne toliko več, kot pa backpackerjev. Bungalovi so zasedeni non stop in ljudje ostajajo brez nastanitve. Skupina desetih angleških mulcov je zadnjič ostala brez bungalovov in baje so šli spat na podest v Tonsaiu Roofu, tam pa so jih ponoči napadle opice

help! we need a room!

opice imajo vse pod kontrolo

Cene hrane, bungalovov in pira so še vedno iste, kot so bile. Bungalov za dve osebi dobiš v rangu 150-800B, odvisno od tega, koliko luksuza zahteva tvoja rit. Najine (ne)luksuzne riti so se po novoletnem nalivu preselile iz bungalova za 150B v bungalov za 500B. Odločila sva se namreč, da se odrečeva novonastalemu bazenu sredi bungalova Cena enega pira je enaka ceni enega obroka, to je 60-70B.

Singha, Chang, Leo

Kot obrok smatram pad thai in pogojno fried rice, ostalega sama skoraj ne jem, ker mi je vsak dan sproti žal, da bi se odrekla pad thaiu, ki ga obožujem

BALOONS OF BAGAN

Bagan sprva name ni naredil ne vem kakšnega vtisa. Saj mi je bilo všeč, predvsem vožnja s kolesi po poljih, posejanih s templji, sicer pa nič posebnega. Templjev je ogromno in z glavne ceste samo zaviješ na stransko pot, ki te vodi do pvega templja, pa nato do drugega in tako naprej. Od 4400 templjev jih je ostala polovica in človek bi jih lahko raziskoval dan za dnem (če se seveda ne bi naveličal).

eden izmed mnogih...

Če jih raziskuješ sam, ti kmalu vsi postanejo isti, saj v bistvu niti ne veš kaj gledaš. Prvi dan sva popoldan tako malo kolesarila naokrog, drugi dan pa sva v planu imela isto stvar, ampak hitro naletela na enega lokalca, ki bi z nama rad ‘malo prakticiral angleščino’. Tako pristopijo do tebe lokalni vodiči brez licenc, ki pa so zgodovinsko zelo podkovani in razložijo ti svašta o templjih, kasneje pa nato pričakujejo plačilo. Najin ‘kolega’ je bil Mao Pa, 22letni mladenič, bojda študent zgodovine. Skupaj smo raziskovali templje in ogromno nama je razložil o budizmu in o mjanmarski zgodovini.

predavanje

Na koncu sem bila deležna še tradicionalne mjanmarske masaže. Tip me je razštelal, da so mi pokale vse kosti. Vrat, dlani, prsti na nogah, vse je pokalo kot pri sto let stari mami.

masaaaaaaaaž

Za konec dneva sva šla gledat še sončni zahod, ki pa naju ni posebej prevzel, kot bi naju po turističnih pravilih moral

Me je pa naslednji dan totalno prevzel sončni vzhod! Tine je zbolel, zato sem zjutraj odkolesarila do Bagana, kjer smo bili zmenjeni z Mao Pajem, da mu odpovem najine oglede. Po poti sem občudovala balone, ki se zjutraj z množico turistov  (ki plačajo mastne pare – 280$) dvignejo nad Bagan in njegove templje. Svetloba, ki je prečudovita, te zares prevzame, pa četudi nisi nek romantični entuziast.

jutro v Baganu

Tako mi je bilo žal, da nimam s sabo fotoaparata… Ampak sem vse zamujeno nadoknadila naslednji dan, ko sva zgodaj zjutraj vstala in šla na pagodo Buledi gledat vzhod. Barve, ki se prelivajo in meglice, ki se dvigajo na pokrajino, so res kot iz pravljice.

Bagan baloons

za tole se pa splača zgodej vstat!

Tine se je vmes pozdravil, ker sva šla v lekarno oziroma k zdravniku (ki je 2 v 1) in mu je dal antibiotike, ki so mu hitro pomagali. Zanimivo je, kako ti zdravila ne da v celi škatli, ampak ti jih da po tablicah ali odreže eno vrstico iz tablice.

Dr. Pharmacist

Zvečer sva se malo s strahom spet usedla na bus, otovorjena z vso možno robo od bund, do šalov, kap in spalke. Ugotovila sva, da je med ‘avtobusni survival kit’ pametno vzeti tudi tejp in plastične vrečke, ki jih zabašeš v luknje od klime in jih zatejpaš. Ta pribor si potem začnejo sposojati še ostali na busu in počasi se zafilajo vse luknje iz katerih piha   Iz avtobusne postaje do hostla sva vzela še taksi,ki pa je imel vse štiri šipe odprte in tip ni štekal pet posto, ko sva mu rekla, če lahko zapre šipe, ker je bilo sredi  noči in precej hladno. Pa tudi če bi štekal, ne bi kaj dosti pomagalo, saj se jih itak ni dalo zapreti Tiste pol ure sva se tako prevozila sklonjena na kolenih, da nama hladen nočni veter ni preveč pihal v najini zaspani buči.

FU**ING ROAD TO BAGAN

Iz Mandalaya sva se podala proti Baganu, vožnja pa je bila ena ‘boljših’. Ker naju je na busu do Manadalaya precej zeblo, se nama je zdelo pametno, da greva proti Baganu z avtobusom brez klime. Zadeve s pretirano klimo na vseh prevoznih sredstvih v JV Aziji še zdaj ne štekam. Zunaj je ponavadi peklenska vročina, na busih in vlakih pa pridih Himalaje. Ljudje nase navlečejo vse kar imajo, tistim izkušenim vozačem ne manjkata niti kapa in šal. Busi brez klime so zame luksuz.

spet na bus

Najina odločitev se nama je torej zdela izredno pametna, vendar se je konec koncev izkazalo, da le ni bila najboljša.

Ob devetih zvečer sva na avtobusni čakala bus in za začetek skoraj bruhala, ko sva vsak odšla na svoj wc. Najprej pride z wcja Tine z debelimi očmi: “Šiiiit, dej mi fotič, da slikam to svinarijo, pol pejt pa še pogledat!”  To je pa taka svinjarija, ki jo do sedaj še nisem srečala. Stene usrane do stropov, tla pa zamočena s svinjarijo na polno! Verjetno wcji niso bili očiščeni, odkar obstaja avtobusna postaja. Škoda (ali pa sreča), da se vonja ne da posneti.

ženski wc: fuuuuuuj

moški wc: feeeeeeeeej

No, avtobus je bil cargo, tako da so na streho in po celi notranjosti bus naložili vsega boga. Začuda tokrat ni bilo nobenih živali. Tovor je bil povsod in do sedeža si prišel tako, da si skočil na vreče in se potem po vseh štirih odplazil do zica.

po vseh štirih

Takoj ko smo speljali, sva videla, da avtobus brez klime le ne bo tako nedolžna stvar, saj je pihalo iz vseh strani. Tine je bil prehlajen že od prejšnjega busa in tisti prepih res ni bil primeren. Pa to ni bil izi prepih, pihalo je močno kot včasih na kakšnem grebenu v hribih, veter pa je bil tudi hladen kot na višini Pa naj omenim še cesto,ki je bila skoraj ves čas (9 ur) taka, kot bi se pri nas peljal nekam v hribe. Pač po reeees slabem makadamu z miljon luknjami. Meče te levo, desno, gor in dol. Za nama sta sedeli dve mami in ena od njiju je kašljala, kot da ne bo več dolg na tem svetu. Sem si pa mislila: “Če ti dve mami zdržita brez problema, bova pa tut midva!” Sej na koncu ni bilo tako hudo, ker sva se zleknila na sredino, kjer je bil naložen tovor, tako da sva večino poti potem preležala na vrečah z žitom.

Tine udobno zleknjen na sredini

Moram pa rečt, da je najbolj uporabna stvar, ki jo vedno vzamem s seboj na potovanja  light weight spalna vreča, ki mi rešuje zdravje na vseh vožnjah. Druga super stvar je ta, da sva na srečo odšla na pot decembra in imava tako s seboj tudi jakne in nekaj toplih oblačil, ki pridejo v uporabo samo pri prevozih. Enkratna stvar številka tri pa je Qatarair-jev brezplačni travel kit, ki zajema nogavice, čepke za ušesa in krpico za čez oči. Vse te stvari so zame obvezna stvar v torbi, ko se usedem na avtobus.

QuatarAirjevi štumfi - to tak krasny!

Road to Mandalay…

star k zemla

Ljudje v Mandalayu so precej navajeni turistov, govorijo dobro angleško in se radi pogovarjajo. Ko sva čakala na avtobus za Bagan, sva se na dvorišču pred hotelom zadebatirala z domačinom, ki nama je razlagal zanimive stvari, ki se v Burmi dogajajo od leta 2010 naprej, ko je država ‘postala demokratična’. Ne glede na to, kakšna je dejanska stopnja demokracije v državi, se stvari kot kaže vseeno obračajo na boljše. Vlada naj bi v skrbi za bolj čisto okolje ljudem zamenjala stare avtomobile, ki so, mimogrede, res zelo zelo stari in imajo zelo  zelo grozne izpuhe, z novejšimi avtomobili – in to brezplačno. Nekoliko so jim znižali tudi davke na avtomobile, ki pa so še vedno nesramno dragi.

tale je še vedno v voznem stanju!

Da ne govorim o cenah sim kartic za telefone. Mango, tako je bilo ime najinemu sogovorniku, nama je z navdušenjem povedal, da bo vlada v letu 2012 dala na trg pet tisoč sim kartic po ugodni ceni SAMO 400$! Trenutno sim kartica stane 700$. Obe ceni sta se nama zdeli tako neverjetni, da sva ga dvakratvprašala, če sva prav zastopila. Sicer pa Lonely Planet navaja ceno sim kartic leta 2009 kar 1000$. Absurd. Ljudje se glede sprememb zdijo zelo veseli. Končno imajo nekaj svobode. “Zdaj lahko govorimo, razmišljamo in imamo možnost izbire”, pravi Mango.

tipične azijske prodajalke. you buuuuy lady you buy please!

V samem mestu ni kaj veliko za početi in če želiš kaj zanimivega videti, se zunaj mesta ponuja precej možnosti.

THE bridge!

Mene je od vseh stvari v Burmi najbolj zanimal leseni most U Bein, ki je najdaljši tikov most na svetu. Star je več kot 200 let in dolg okrog kilometra , vodi pa čez plitko jezero Taungthaman. Na obeh straneh mostu se nahajata samostana, tako da se čez most sprehaja veliko menihov, prav tako pa tudi množica domačinov in turistov. Je pa most res enkratni fotografski motiv. Baje je to najbolj fotografirana stvar v Burmi. Nič se ne čudim.

na mostu je večja gužva, kot pa izgleda na tej sliki

 V bližnji okolici se nahajajo tudi ostanki starodavnega mesta Inwa, ki je bilo več kot 400 let prestolnica burmanskega kraljestva. Mesto se nahaja na otoku, tako da je tja možno priti samo s čolnom. V bistvu pa raje ne bom govorila o mestu, saj gre za pretežno ruralno področje, kjer se ljudje vozijo samo s kolesi in konjskimi vpregami in vse to daje občutek, da si se vrnil ne-vem-koliko let nazaj.

kočija rulz

Pogledat sva si šla še Mingun, še eno starodavno mesto, ki je znano po pagodi, ki jo je leta 1975 poškodoval potres in pustil na njen precejšnje razpoke. Če takratni kralj, ki je dal graditi pagodo, ne bi umrl, bi bila to največja pagoda na svetu. No, pa zdaj ni, ampak je zdaj samo navadna pagoda s precejšnjimi razpokami.

nedokončana pagoda od daleč zgleda dobra za plezat

Moram pa priznat, da je iz njenega vrha kar lep razgled na okolico in na reko Ayeyarwady. Najzanimivejše od vsega pa je opazovati angleške in ameriške motorične debile, ki jih sto stopnic fizično totalno izmuči, malce razgiban teren na vrhu pagode pa za nekatere predstavlja pravi projekt. Če tla niso asfaltirana in povem naravnost, se ne znajo več normalno premikat

na poti v Mingun. tale verjetno ni srečno prispel...

Tinetu so na čolnu, ki vozi v Mingun, razpadli natikači, tako da je bila prva stvar ob prihodu tja nakup novih natikačev. Dobil jih je hitro in imel je precejšno srečo, da je dobil dovolj veliko številko, ker domačini tam imajo bolj ženske velikosti nog. Seveda vsi nosijo natikače, letos so še posebej moderni rahlo kosmati v vseh možnih barvah Izredno primerno za ‘čista’ burmanska tla.

nujni nakupi