ŠČEPEC ŠVEDSKE

Ugotavljam, da včasih pomanjkanje dopusta pride prav. V glavo se prikradejo plani za krajše izlete, ki sicer nikoli ne bi prišli na vrsto. Tako se mi je nekega avgustovskega dne porodila ideja, da za par dni skočim v Stockholm. Samo za kratek čas, tako malo na obisk h kolegom, s katerimi smo skupaj plezali na Tajskem…

Sverige!

Stockholm! Enkrat sem tu že bila, pri dvanajstih letih, ko smo s familijo imeli enomesečni roadtrip po Skandinaviji. V spominu pa mi ni ostalo dosti – predvsem samo čolni in ladje, ki plujejo sem in tja ob obali mesta in med otoki ter Vasa muzej (res sem bla intelektualen otrok, da sem si zapomnila muzej haha).

čolni, jadrnice in ladje...

Tokrat sem v Stockholmu raziskovala predvsem družabno nočno življenje, izven mesta pa granitna plezališča. Ker na Švedskem lahko kampiraš, kjer se ti zahoče, seveda vsi plezalci spijo v plezališčih, ki so zaradi tega super urejena. Povsod so postavljene lesene mize in klopce, ognjišča, žari, ponekod tudi preprosti wcji, pripravljena so drva in sekire, da lahko po plezanju hitro zakuriš ogenj. V glavnem, NI DA NI! Nad tem zakonom o prostem kampiranju se navdušujem že več let in če me kdaj zanese v politiko, bo to samo zato, da spravim ta zakon k življenju tudi v Sloveniji

kampiranje v plezališču

O tem, kako sem se učila uporabljati trad opremo in kako sem se prvič spopadala z granitnimi počmi, tukaj ne bom razglabljala Rečem pa lahko, da ni bilo slabo! Samo drugače. In boleče. Za dlani in podplate ter prste na nogah… Hmm, ja. No, dovolj o tem.

softič na topiču

Za začetek sem torej spoznavala okolico Stockholma, po dveh dneh pa sva se s Petrom, ki je bil večino časa moj gostitelj, vrnila z dežele v mesto. Mesto ni ravno ogromno, zato se da precej stvari ogledati peš, kar mi je všeč. Še boljše pa je, če imaš kolo in tega se zaveda tudi precej prebivalcev mesta. Tudi s kolegom Timotom (pa ne najinim namišljenim, Poglova!) sva se pozno popoldan po parkih in ozkih ulicah s kolesi odfurala iz njegovega ateljeja do stanovanja. Vmes pa postanek za večerjo in ogled prečke pod mostom, kjer se izvaja urbani klajmbing – zakon!

s kolesom po mestu

Večeri so bili precej naporni, predvsem zaradi pestrih dnevnih aktivnosti in posledičnim pomanjkanjem spanca, ki ga čutim še danes. Za šanki smo sedeli v napol vaški gostilni ala Mihol (ločani bodo vedli o čem govorim), motorističnem hard rock kafiču s tako musko, da smo pivo spili po hitrem postopku in se postrgali, fensi klubu na nabrežju, underground klubiču na hard techno partiju, tako da sem se za trenutek počutila kot pri petnajstih (kranjčani bodo vedli o čem govorim haha) – sej pravim, NI DA NI! Družba je bila zanimiva, kakšen večer pa je bilo skoraj tako, kot bi bili spet na Tonsaiu – vsi smo se poznali že od tam. Pilo se je precej, govorilo vedno več, sklepala so se nova prijateljstva ter kovali novi načrti za potovanja.

No, pa da vidimo, kam me bo odneslo prihodnjič…

Slike pa tukaj!