My Tonsai

Vedno, ko se znajdem na Tonsaiu, neham uporabljat računalnik. Nič več dnevnika, pisanja mailov in bloganja. Eden izmed razlogov je cena interneta, ki za eno uro znaša toliko, kot geto bungalov za eno noč ali pa za skoraj tri pad thaie pri Chicken Mami. Druga stvar pa je način življenja, ki ga tukaj hitro privzameš. Zjutraj zgodnje vstajanje, zajtrk in kava, nato pa plezanje in kopanje do večernih uric, ko se utrujen vrneš v bungalov, se stuširaš in smukneš na večerjo. Po večerji ponavadi postaneš utrujen, včasih mogoče malo žejen in greš še na kakega Changa, sicer pa se po hitrem postopku odpraviš spat in če zaspiš ob desetih, je to že precej pozno.

Na Tonsaiu sem se letos znašla tretjič, prvič sem prišla kot turistka, ki je pred tem parkrat plezala in tudi takrat je bilo plezanja samo za vzorec. Šlo je bolj za visenje na topiču in uživanje ob norih razgledih na vrhu smeri. Šlo pa je tudi za spoznanje, da zna biti plezanje šport zame!

nori razgledi z vrha smeri (Thaiwand Wall)

Drugič sem na Tonsaiu preživela dobra dva tedna ob zaključku mojega potovanja po Vietnamu, Laosu in Tajski. Še danes pravim, da je bila najpametnejša odločitev to, da je bila Tonsai zadnja destinacija potovanja, sicer bi verjetno postala edina

Tonsai sunset

Takrat sem bila sama, spoznavala ogromno ljudi, malo več žurala, predvsem pa zagrizeno plezala. Če pogledam sedaj, ko sem po dveh letih spet tu, vidim, da sem bila takrat zares motivirana za plezanje in kot kaže za eno leto plezanja v kar dobri formi. Takrat sem suvereno plezala smeri, v katerih se tudi danes kar ne sprehodim čez, ampak vseeno morem precej pomigat. Lotila sem se smeri, ki se jih danes ne upam, ker danes se precej bolj obremenjujem z varovanjem in stotimi drugimi dejavniki. Vse se mi je zdelo lažje kot pa v domačih plezališčih. Ob tretjem obisku Tonsaia ugotavljam, da vse smeri sploh niso tako lahke in da so nekatere kar precej naporne za oceno, predvsem smeri z lažjimi ocenami Sploh kakšnih 6b-jev ni za podcenjevat, ker se včasih namatraš ku prasc, zraven te pa še pošteno psihira, ker je varovanje bolj slabo. Isto mnenje sem imela ob drugem obisku Kalymnosa – prvič so se mi ocene zdele kar lahke, drugič pa niti ne. Zdaj se pa sprašujem: a je forma bolj zanič, al so moja pričakovanja prevelika in vsakič, ko pridem znova, pričakujem, da mi bo vse lahko?

S Tinetom sva prve dni kar pridno plezala, že ob prihodu pa naju je Mitko hitro seznanil z dejstvom, da naj zaradi vročine kar odmisliva kakšno slovensko normo števila splezanih smeri na dan in take zadeve. Nekaj dni sva potrebovala, da sva se malo ‘ulaufala’, zadnje dni starega leta pa so že začel padat osebni rekordi. In spet se sprašujem: a to pomeni, da je forma konec koncev vseeno dobra, al je razlog samo ta, da so ocene res tako soft?

Tukajšnjih smeri se moraš malo navadit, sploh, če si bolj mahnjen na plate, tako kot jaz. Večina smeri je precej previsnih, najdejo pa se seveda tudi manj- in neprevisne smeri. Vse je že precej zlizano, tako da je kakšna stvar postala precej težja, kot je bila verjetno pred desetimi leti. Najbolj moteči faktor pa sta seveda vročina in vlaga. Potiš se, ko samo mirno sediš, kaj šele, ko se lotiš neke težke smeri in se napenjaš do amena. Včasih se ti zgodi,da primeš grif, pa ti ni najbolj všeč, zato pretipaš še ostale grife naokoli, nazadnje pa ugotoviš, da tisti prvi niti ni tako slab. Ko ga še enkrat otipaš pa odletiš zato, ker je grif moker, ker si ga pred parimi sekundami prijel s prešvicanimi rokami

v tej se recimo kr namatraš, no

In kaj se je na Tonsaiu spremenilo, odkar sem bila zadnjič tu? Začetek ‘glavne ulice’, kjer kraljuje slavna Chicken Mama, je precej bolj zazidan. Postavljen je nov kafič, trgovina in še kaki dve stojnici s hrano. Ena stojnica se je te dni zaprla in dan pred tem sem slišala šefico, ki je z jointom v roki jamrala: »I want to close down my restaurant, because I worry too much.« Ja, stresna služba, nimaš kej! Zgleda se je resno odločila – odklopila plin in šla v toplice.

Chicken Mama je razširila prostore, tako da sedaj nima več samo treh miz, ampak kakšnih deset! Zraven mame sedaj dela še Chicken Papa, ki ima svojo stojnico in skrbi za sendviče Ne glede na to, da se je število miz precej povečalo, je zaposlenih še vedno isto (=2), tako da mama gara sto na uro cele dneve. Atu biznis s sendviči tolk ne laufa in tudi, ko je brez dela, mami ne pomaga s polno paro. Ene parkrat je pomagal, pa je vse zagnojil – pomešal naročila in pozabil na polovico stvari. Ker brzina za Tajce ni ravno vrlina, se tako zgodi, da na svoj pad thai čakaš tudi eno uro. Ampak se splača, ker hrana je najboljša hrana na svetu!

Zdi se mi, da je na Tonsaiu letos precej več ljudi, plezalcev niti ne toliko več, kot pa backpackerjev. Bungalovi so zasedeni non stop in ljudje ostajajo brez nastanitve. Skupina desetih angleških mulcov je zadnjič ostala brez bungalovov in baje so šli spat na podest v Tonsaiu Roofu, tam pa so jih ponoči napadle opice

help! we need a room!

opice imajo vse pod kontrolo

Cene hrane, bungalovov in pira so še vedno iste, kot so bile. Bungalov za dve osebi dobiš v rangu 150-800B, odvisno od tega, koliko luksuza zahteva tvoja rit. Najine (ne)luksuzne riti so se po novoletnem nalivu preselile iz bungalova za 150B v bungalov za 500B. Odločila sva se namreč, da se odrečeva novonastalemu bazenu sredi bungalova Cena enega pira je enaka ceni enega obroka, to je 60-70B.

Singha, Chang, Leo

Kot obrok smatram pad thai in pogojno fried rice, ostalega sama skoraj ne jem, ker mi je vsak dan sproti žal, da bi se odrekla pad thaiu, ki ga obožujem

BALOONS OF BAGAN

Bagan sprva name ni naredil ne vem kakšnega vtisa. Saj mi je bilo všeč, predvsem vožnja s kolesi po poljih, posejanih s templji, sicer pa nič posebnega. Templjev je ogromno in z glavne ceste samo zaviješ na stransko pot, ki te vodi do pvega templja, pa nato do drugega in tako naprej. Od 4400 templjev jih je ostala polovica in človek bi jih lahko raziskoval dan za dnem (če se seveda ne bi naveličal).

eden izmed mnogih...

Če jih raziskuješ sam, ti kmalu vsi postanejo isti, saj v bistvu niti ne veš kaj gledaš. Prvi dan sva popoldan tako malo kolesarila naokrog, drugi dan pa sva v planu imela isto stvar, ampak hitro naletela na enega lokalca, ki bi z nama rad ‘malo prakticiral angleščino’. Tako pristopijo do tebe lokalni vodiči brez licenc, ki pa so zgodovinsko zelo podkovani in razložijo ti svašta o templjih, kasneje pa nato pričakujejo plačilo. Najin ‘kolega’ je bil Mao Pa, 22letni mladenič, bojda študent zgodovine. Skupaj smo raziskovali templje in ogromno nama je razložil o budizmu in o mjanmarski zgodovini.

predavanje

Na koncu sem bila deležna še tradicionalne mjanmarske masaže. Tip me je razštelal, da so mi pokale vse kosti. Vrat, dlani, prsti na nogah, vse je pokalo kot pri sto let stari mami.

masaaaaaaaaž

Za konec dneva sva šla gledat še sončni zahod, ki pa naju ni posebej prevzel, kot bi naju po turističnih pravilih moral

Me je pa naslednji dan totalno prevzel sončni vzhod! Tine je zbolel, zato sem zjutraj odkolesarila do Bagana, kjer smo bili zmenjeni z Mao Pajem, da mu odpovem najine oglede. Po poti sem občudovala balone, ki se zjutraj z množico turistov  (ki plačajo mastne pare – 280$) dvignejo nad Bagan in njegove templje. Svetloba, ki je prečudovita, te zares prevzame, pa četudi nisi nek romantični entuziast.

jutro v Baganu

Tako mi je bilo žal, da nimam s sabo fotoaparata… Ampak sem vse zamujeno nadoknadila naslednji dan, ko sva zgodaj zjutraj vstala in šla na pagodo Buledi gledat vzhod. Barve, ki se prelivajo in meglice, ki se dvigajo na pokrajino, so res kot iz pravljice.

Bagan baloons

za tole se pa splača zgodej vstat!

Tine se je vmes pozdravil, ker sva šla v lekarno oziroma k zdravniku (ki je 2 v 1) in mu je dal antibiotike, ki so mu hitro pomagali. Zanimivo je, kako ti zdravila ne da v celi škatli, ampak ti jih da po tablicah ali odreže eno vrstico iz tablice.

Dr. Pharmacist

Zvečer sva se malo s strahom spet usedla na bus, otovorjena z vso možno robo od bund, do šalov, kap in spalke. Ugotovila sva, da je med ‘avtobusni survival kit’ pametno vzeti tudi tejp in plastične vrečke, ki jih zabašeš v luknje od klime in jih zatejpaš. Ta pribor si potem začnejo sposojati še ostali na busu in počasi se zafilajo vse luknje iz katerih piha   Iz avtobusne postaje do hostla sva vzela še taksi,ki pa je imel vse štiri šipe odprte in tip ni štekal pet posto, ko sva mu rekla, če lahko zapre šipe, ker je bilo sredi  noči in precej hladno. Pa tudi če bi štekal, ne bi kaj dosti pomagalo, saj se jih itak ni dalo zapreti Tiste pol ure sva se tako prevozila sklonjena na kolenih, da nama hladen nočni veter ni preveč pihal v najini zaspani buči.

FU**ING ROAD TO BAGAN

Iz Mandalaya sva se podala proti Baganu, vožnja pa je bila ena ‘boljših’. Ker naju je na busu do Manadalaya precej zeblo, se nama je zdelo pametno, da greva proti Baganu z avtobusom brez klime. Zadeve s pretirano klimo na vseh prevoznih sredstvih v JV Aziji še zdaj ne štekam. Zunaj je ponavadi peklenska vročina, na busih in vlakih pa pridih Himalaje. Ljudje nase navlečejo vse kar imajo, tistim izkušenim vozačem ne manjkata niti kapa in šal. Busi brez klime so zame luksuz.

spet na bus

Najina odločitev se nama je torej zdela izredno pametna, vendar se je konec koncev izkazalo, da le ni bila najboljša.

Ob devetih zvečer sva na avtobusni čakala bus in za začetek skoraj bruhala, ko sva vsak odšla na svoj wc. Najprej pride z wcja Tine z debelimi očmi: “Šiiiit, dej mi fotič, da slikam to svinarijo, pol pejt pa še pogledat!”  To je pa taka svinjarija, ki jo do sedaj še nisem srečala. Stene usrane do stropov, tla pa zamočena s svinjarijo na polno! Verjetno wcji niso bili očiščeni, odkar obstaja avtobusna postaja. Škoda (ali pa sreča), da se vonja ne da posneti.

ženski wc: fuuuuuuj

moški wc: feeeeeeeeej

No, avtobus je bil cargo, tako da so na streho in po celi notranjosti bus naložili vsega boga. Začuda tokrat ni bilo nobenih živali. Tovor je bil povsod in do sedeža si prišel tako, da si skočil na vreče in se potem po vseh štirih odplazil do zica.

po vseh štirih

Takoj ko smo speljali, sva videla, da avtobus brez klime le ne bo tako nedolžna stvar, saj je pihalo iz vseh strani. Tine je bil prehlajen že od prejšnjega busa in tisti prepih res ni bil primeren. Pa to ni bil izi prepih, pihalo je močno kot včasih na kakšnem grebenu v hribih, veter pa je bil tudi hladen kot na višini Pa naj omenim še cesto,ki je bila skoraj ves čas (9 ur) taka, kot bi se pri nas peljal nekam v hribe. Pač po reeees slabem makadamu z miljon luknjami. Meče te levo, desno, gor in dol. Za nama sta sedeli dve mami in ena od njiju je kašljala, kot da ne bo več dolg na tem svetu. Sem si pa mislila: “Če ti dve mami zdržita brez problema, bova pa tut midva!” Sej na koncu ni bilo tako hudo, ker sva se zleknila na sredino, kjer je bil naložen tovor, tako da sva večino poti potem preležala na vrečah z žitom.

Tine udobno zleknjen na sredini

Moram pa rečt, da je najbolj uporabna stvar, ki jo vedno vzamem s seboj na potovanja  light weight spalna vreča, ki mi rešuje zdravje na vseh vožnjah. Druga super stvar je ta, da sva na srečo odšla na pot decembra in imava tako s seboj tudi jakne in nekaj toplih oblačil, ki pridejo v uporabo samo pri prevozih. Enkratna stvar številka tri pa je Qatarair-jev brezplačni travel kit, ki zajema nogavice, čepke za ušesa in krpico za čez oči. Vse te stvari so zame obvezna stvar v torbi, ko se usedem na avtobus.

QuatarAirjevi štumfi - to tak krasny!

Road to Mandalay…

star k zemla

Ljudje v Mandalayu so precej navajeni turistov, govorijo dobro angleško in se radi pogovarjajo. Ko sva čakala na avtobus za Bagan, sva se na dvorišču pred hotelom zadebatirala z domačinom, ki nama je razlagal zanimive stvari, ki se v Burmi dogajajo od leta 2010 naprej, ko je država ‘postala demokratična’. Ne glede na to, kakšna je dejanska stopnja demokracije v državi, se stvari kot kaže vseeno obračajo na boljše. Vlada naj bi v skrbi za bolj čisto okolje ljudem zamenjala stare avtomobile, ki so, mimogrede, res zelo zelo stari in imajo zelo  zelo grozne izpuhe, z novejšimi avtomobili – in to brezplačno. Nekoliko so jim znižali tudi davke na avtomobile, ki pa so še vedno nesramno dragi.

tale je še vedno v voznem stanju!

Da ne govorim o cenah sim kartic za telefone. Mango, tako je bilo ime najinemu sogovorniku, nama je z navdušenjem povedal, da bo vlada v letu 2012 dala na trg pet tisoč sim kartic po ugodni ceni SAMO 400$! Trenutno sim kartica stane 700$. Obe ceni sta se nama zdeli tako neverjetni, da sva ga dvakratvprašala, če sva prav zastopila. Sicer pa Lonely Planet navaja ceno sim kartic leta 2009 kar 1000$. Absurd. Ljudje se glede sprememb zdijo zelo veseli. Končno imajo nekaj svobode. “Zdaj lahko govorimo, razmišljamo in imamo možnost izbire”, pravi Mango.

tipične azijske prodajalke. you buuuuy lady you buy please!

V samem mestu ni kaj veliko za početi in če želiš kaj zanimivega videti, se zunaj mesta ponuja precej možnosti.

THE bridge!

Mene je od vseh stvari v Burmi najbolj zanimal leseni most U Bein, ki je najdaljši tikov most na svetu. Star je več kot 200 let in dolg okrog kilometra , vodi pa čez plitko jezero Taungthaman. Na obeh straneh mostu se nahajata samostana, tako da se čez most sprehaja veliko menihov, prav tako pa tudi množica domačinov in turistov. Je pa most res enkratni fotografski motiv. Baje je to najbolj fotografirana stvar v Burmi. Nič se ne čudim.

na mostu je večja gužva, kot pa izgleda na tej sliki

 V bližnji okolici se nahajajo tudi ostanki starodavnega mesta Inwa, ki je bilo več kot 400 let prestolnica burmanskega kraljestva. Mesto se nahaja na otoku, tako da je tja možno priti samo s čolnom. V bistvu pa raje ne bom govorila o mestu, saj gre za pretežno ruralno področje, kjer se ljudje vozijo samo s kolesi in konjskimi vpregami in vse to daje občutek, da si se vrnil ne-vem-koliko let nazaj.

kočija rulz

Pogledat sva si šla še Mingun, še eno starodavno mesto, ki je znano po pagodi, ki jo je leta 1975 poškodoval potres in pustil na njen precejšnje razpoke. Če takratni kralj, ki je dal graditi pagodo, ne bi umrl, bi bila to največja pagoda na svetu. No, pa zdaj ni, ampak je zdaj samo navadna pagoda s precejšnjimi razpokami.

nedokončana pagoda od daleč zgleda dobra za plezat

Moram pa priznat, da je iz njenega vrha kar lep razgled na okolico in na reko Ayeyarwady. Najzanimivejše od vsega pa je opazovati angleške in ameriške motorične debile, ki jih sto stopnic fizično totalno izmuči, malce razgiban teren na vrhu pagode pa za nekatere predstavlja pravi projekt. Če tla niso asfaltirana in povem naravnost, se ne znajo več normalno premikat

na poti v Mingun. tale verjetno ni srečno prispel...

Tinetu so na čolnu, ki vozi v Mingun, razpadli natikači, tako da je bila prva stvar ob prihodu tja nakup novih natikačev. Dobil jih je hitro in imel je precejšno srečo, da je dobil dovolj veliko številko, ker domačini tam imajo bolj ženske velikosti nog. Seveda vsi nosijo natikače, letos so še posebej moderni rahlo kosmati v vseh možnih barvah Izredno primerno za ‘čista’ burmanska tla.

nujni nakupi

Yangon

Yangon je tipično velemesto, kjer se tare ljudi. Ljudje živijo na ulici, v barakah, pa tudi mondenih vilah, ki pa so, vse po vrsti, ograjene z dvometersko ograjo in na vrhu nje bodečo žico. Sicer so vsa poslopja, ki jih ima v lasti vlada, pa naj bodo državna ali privatna, ograjena s takimi ograjami. Razlike med bogatimi in revnimi so kar očitne. Včasih vidiš fensi hotel, okrašen z lučkami, varovan z osebjem pred vhodom, s parkiranimi izredno dragimi avtomobili, dva koraka stran od hotelskega dvorišča pa ljudje spijo na ulici, previjajo in dojijo otroke, perejo obleko v škafih, prodajajo šraufe, zobotrebce ali pa pač karkoli, samo da preživijo.

žičnate ograje okrog stavb

Zdi se, da velika večina ljudi živi po getih, vendar pa tu skoraj ni  kriminala, ljudje so nasmejani in prijazni, predvsem pa se zdijo (še) nepokvarjeni, kar je verjetno posledica tega, da so bili šele pred kratkim osvobojeni vojaškega režima in  znanji vplivi šele počasi pronicajo v državo. Počakajmo, kaj bo prinesel čas. Presenečena sem bila nad raznolikostjo narodov, predvsem nad velikim številom Indijcev in Pakistancev. Najin hostel je bil na koncu indijskega geta in prvi sprehod po ulicah me je kar malo presenetil. Svinjarijo moram kar posebej omenit, ker se mi zdi, da ostala mesta v JV Aziji vseeno niso tako umazana. Kot da za koše še niso slišali, vsak odpadek gre na tla, pa naj bo plastika, tekstil ali hrana.

metla sameva

Pa tudi pločniki so zanimivi – zaflikani po kavbojsko in človek mora biti res pozoren, da z nogo ne butne v kakšen kamen ali pa ne stopi v kakšno luknjo, ki jim jo (še) ni uspelo zaflikati. In takih je kar precej – posebno previden pa moraš biti ponoči, ko so luknje malo manj vidne

pazi luknja!

Torej indijski geto je na pogled precej divji, ljudje postopajo po ulici in prodajajo svašta, zelo radi pa recimo na veliko švasajo sredi ulice

Zanimiva stvar so se mi zdele ‘telefonske govorilnice’ po ulicah, kjer ženske oddajajo stacionarne telefone, folk pa se na veliko klicari med sabo. Samo ne vem, a se kličejo iz ene govorilnice v drugo, ker doma verjetno nimajo telefonov

telefonistke

Tudi poštni nabiralniki  so zelo posebni. Stavbe so visoke in tisti, ki živijo v zgornjih nadstropjih imajo skozi okna napeljane vrvice, ki jih spustijo do ulice, tam pa jim potem lahko na vrvico privežeš pošto ali karkoli drugega in jo potegnejo nazaj gor. Zakaj bi za brezveze hodil po stopnicah, če ti ni treba Te vrvice potem visijo iz vseh  oken, nekatere pa imajo celo na koncu obešen še listek s številko stanovanja.

poštni 'nabiralnik'

Zanimivost je tudi ta, da imajo nekateri avtomobili volane na desni, drugi na levi. Samo da je avto, ni važno, kakšen je. Na ulicah pa ni videti skoraj nobenega motorja, kar me je kar precej presenetilo. Promet je sicer dokaj urejen, imajo nekaj semaforiziranih križišč, na ostalih se pa že s troblami zmenijo.

Kar je v mestu zanimivega za videti, je predvsem mestni vrvež, 6 milijonov različnih obrazov in mnogo očitnih razlik med ljudmi. V mestu imajo seveda tudi precejšnje število pagod. Pogledat sva si šla dve od mnogih, ena od teh dveh je bila seveda Swedagon Paya, ki se s svojo velikostjo bohoti nad ostalimi stavbami in s svojo zlato barvo žari kot sonce – tudi ponoči, ko je izvrstno osvetljena.

Swedagon Paya

Midva sva si jo šla pogledat zvečer, kjer sva malo poslikala in bilo nama je res všeč, predvsem zato, ker sva že mislila, da sva se ognila plačila vstopnine. No, pa so naju sokolja očesa vladnih uslužbencev vseeno zapazila, tako da je Swedagon izgubila malo tistega svojega čara

Burma

Sem na poti v Burmo, da preverim, če je res:

- da so javna prevozna sredstva počasna kot polži in da lahko 100km vožnja traja tudi 8 ur

- da bankomati ne obstajajo

- da dolarje težko zamenjaš, če niso zares zares lepi, nič umazani in zmečkani, bog ne daj strgani

- da je uradni menjalni tečaj lahko tudi 100x (stokrat!) manjši od tečaja na črnem trgu

- da včasih na sebi ‘začutiš’ oči nadzornikov vojaške hunte

- da so ljudje, kljub temu, da živijo pod vojaškim nadzorom, vseeno najbolj prijazni ljudje na svetu

- da so izpadi elektrike nekaj povsem običajnega

- da je dostop do precešnjega števila spletnih strani onemogočen.

Če zadnji dve točki nista povsem resnični, se kmalu spet oglasim

Vsaka stvar je za neki dobra

Zgrozim se, ko pomislim, koliko časa je preteklo od zadnjega apdejta tega mojega nesrečnega bloga. Potem pa še za vsak slučaj preverim, če je podatek v moji glavi pravilen in me še malo bolj strese, ko vidim datum 11 maj. Kaj to pomeni, da sem postala zapečkarica in da nikamor več ne grem?! Blog je bil namreč zaštartan zato, da sem pisala, kje vse se potikam! Ali pa sem samo postala tako lena, da se mi nič več ne da napisat? To, da sem za pisanje lena, sploh ne drži – ali pa samo malo – ampak vsakič, ko se spravim pisat prispevek, mi vzame najmanj tri dni časa. Da dobim navdih, da skrajšam besedilo, ki se mi zdi preveč dolgovezno, da popravim vse slovnične napake, ker me strašansko moti in me je kar malo sram, če se pojavi kakšna butasta napaka (pa še vseeno se pojavi, itak), da naredim selekcijo slik, da jih malo popravim in jih dam na net… Skratka, sto tisoč stvari, ki me omejujejo in otežujejo moje pogostejše pisanje. Precejkrat se mi zgodi tudi, da že začnem pisat, potem pa se ustavim, premislim in vse zbrišem. Se mi zdi, da pišem traparije in zato takrat rajši neham, pa čeprav se mi je pet minut prej zdelo res zanimivo. Potem pa seveda še odločitev, da ne bom pisala o vikendih, ampak samo o dopustih. V bistvu največji problem tiči tu. O tistih par dneh dopusta, ki jih premorem, pač ne morem pisati ne vem koliko. V študentskih letih je bilo blogarstvo zame lažje! Lahko pa bi precej pisala recimo o že-skoraj-višji matematiki, ki jo prakticiram, ko delam kalkulacije kdaj na dopust, koliko dni rabim za kaj, kdaj se bolj splača, ker so vmes kakšni prazniki, koliko dni mi potem še ostane… Te številke potem obračam na vse možne načine, vmes že skoraj obupam, ker iz številke 20 in nobenega plusa zraven se kakšnih hudih končnih seštevkov pač ne more dobiti. Ampak na koncu pa še vseeno ugotovim, da na hitro pa lahko kam skočim in da sploh ni bilo tako malo časa, sploh pa ni bilo slabo in se je splačalo, saj sem spet osvežila svojega duha, ko sem za kakšen dan izpustila delo za štirimi stenami in sedmimi ekrani (to s sedmimi ekrani ni čisto res, čeprav se mi včasih zdi tako).

V začetku avgusta sem ugotovila, da se moja optimistična namera prišparati skoraj ves dopust za zimo ne bo izšla po planih, ker bi se mi slej ko prej utrgalo, če bi bila celo poletje brez enega samega dneva dopusta. Ker si kakšnih hudih mentalnih preobratov res nisem želela, sem se odločila, da si vzamem vsaj en teden frej. Jupi!

Nobenih planov in načrtovanj, samo pregled vremenske napovedi in to je to. Malo bi šla plezat, pa kakšen dan bi bila tudi bolj na izi…

na izi

…In potem se je plan obrnil ravno na glavo in je bilo najprej malo na izi, potem pa malo več aktivnosti. Moj nateg bicepsa en dan pred dopustom in Tinetove bolečine v rami  so bile ravno pravi izgovor, da sva šla malo na morje. Pa kaj bi pisala o morju, saj se tam ne dogaja prav dosti. Hmmm ne, na Krku se lahko kar precej dogaja. Že par vikendov prej smo raziskovali plezalsko sceno in ugotovili, da se da na Krku kar fino plezat. Zaenkrat premorejo tri plezališča, od katerih je eno tako majhno in grdo, da se ti niti posveti ne, da bi to lahko bilo plezališče in zato hodiš še naprej ob obali in se sprašuješ, kje za vraga bi to zdaj lahko bilo Ostala dva, Portafortuna in Belove stene sta pa malo večja – tam se ti pa malo prej posveti, kje boš plezal. Mene je sploh navdušila Portafortuna s svojimi dolgimi smermi. Samo ocene so pa res malo preveč soft, če jih primerjaš s kakšnimi gorenjskimi plezališči. No, ampak za tiste, ki so malo bolj mahnjeni na ocene, je pa dobro za ego nafilat

climbINbaska

Ko toliko govorim o plezanju na Krku, moram še iskreno povedat, da sva teh par dni plezala samo enkrat, ker je bilo pasje vroče in se človek nehote malo uleni, no pa tudi tiste poškodb(ice) so še malo pripomogle k tej lenobnosti. Sem si pa zaželela, da bi imela en čoln in da bi lahko veslala malo naokoli. Že gledam za cene tistih napihljivih

jaz bi tud mela čoln!

Še dobro, da se s Tinetom nisva preveč ulenila in da sva se v drugi polovici tedna premaknila v Cortino. Že celo poletje sem čakala, da bo vreme primerno za Dolomite in res sva naletela na dobre dni. Še takrat, ko se je ulilo, sva nevihto gledala iz sončne strani, no razen prvi dan, ko me je nevihta zadržala v pekarni za kakšne pol ure, ko sem ‘samo skočila’ po kruh. Vreme se tam zaradi visokih hribov izredno hitro spreminja in zelo zanimivo je, ko gledaš, kako se nad Tofano kopičijo oblaki, ki postajajo vse večji in zlovešči. Takrat si vesel, da nisi tam.

se že nabirajo...

Sicer pa sem ugotovila, da se moram obvezno naučit še kakšen tuj jezik. Plezalnih vodničkov celo morje, ampak da bi bil pa kakšen v angleščini, pa ne. No, edino tisti športno-plezalni, ki nama je potem koristil naslednje dni, ko sva plezala na Cinque Torriju. Sicer pa prav vsi v italijanščini in nemščini. Moje osemletno učenje nemščine je bilo zgleda bolj jalovo, ena šestnajstina italijanske krvi pa mi tudi ne koristi dosti pri znanju italijanščine.

čak, da lociram

Vodnički gor ali dol, plezanje na Cinque Torriju je bilo res zakon – malo frikanja, pa nekaj večraztežajnih, pa še malo sem se navadila na kline, pa končno sem kakšnega frenda uporabila Spala sva kar zunaj in vsak večer sva našla reees dober plac za šotor, enkrat zraven reke, drugič tako rekoč pod steno na dobrih 2000m nadmorske višine… Je bilo treba malo šparat, ker so naju na Hrvaškem pošteno obrali za kamp!

quechua rulz

Ko sva se naveličala plezanja, sva se za en dan zapeljala še na drugo stran Cortine, proti Misurini, da sva šla malo v hribe. To, da sem napisala malo, je bilo mišljeno dobesedno, ker sva najprej imela namen narediti celodnevno turo iz Misurine preko Rif. Fonda, pa potem do treh Cin in nazaj, ampak sva potem ta plan malo spremenila in se že zvečer znašla pod Vršičem, zgodaj zjutraj pa šla splezat Spominsko smer Srečka Rihterja, da sva potem še lahko ujela Pesijev rojstnodnevni piknik ob Kokri. Lep zaključek dopusta. Piknik namreč, o plezanju v naših hribih pa sedajle raje ne bom

Nekaj slik na MOJI PICASI.

No, pa sem končno uspela napisat nov prispevek. Ker smo se čez vikend potikal po hribih, sem danes vsa ožuljena, tako da sem si lahko vzela čas in natipkala nekaj besed. Vsaka stvar je za neki dobra, pravijo. Joža prav: “Vsaka stvar je za neki dobra. Če t krava crkne, t pa saj sno ostane.”

na dostopu

V tretje gre rado

Trije dnevi dopusta, ki ti skupaj prinesejo 10 dni dopusta, se niso slišali slabo. Slabo niso zgledale niti Matotove slike in zgodbe s plezališča Les Calanques. Tudi informacija, da je drugo leto v planu zaprtje plezališča, ker ga bodo menda spremenili v nek zaščiten park je pomenila nekakšno spodbudo in namig, da so letošnji dnevi okrog 1. maja popolnoma primerni, da se zapeljemo na jug Francije.

Topli dnevi v začetku aprila so nas zvabili v Paklenico, da se malo vplezamo.

Paklenica PRVIČ

Nepojemajoče lepo in toplo vreme, ki se v aprilu res ni dalo, nas je naslednji teden spet zvabilo v Paklenico.

Paklenica DRUGIČ

V dnevih pred dopustom se je napoved za Francijo tako poslabšala, da smo tik pred zdajci spremenili plane in tako nas je pot spet vodila v Paklenico

Paklenica TRETJIČ

Kot sem napisala že v naslovu:  v tretje gre rado. Govora torej ne bo o nobeni Franciji, temveč o plezalskem road tripu pri naših južnih sosedih: Paklenici, Dabarskih kukovih, Omišu in Hvaru.

Nove premičnine od Brezi in Štefi

Če smo bili prejšnja dva vikenda v Paklenici skoraj sami, se je slika ob našem tretjem prihodu popolnoma spremenila. Kampi popolnoma nabiti, tako da komaj kam zbašeš šotor, prijatelji in znanci na vsakem vogalu, še v vrsti za wc, na parkirišču pred kanjonom, pa tudi na štantih. Poleg prijateljev in znancev pa še sodelavci in sorodniki. Kakšen pretiran dolgčas se tako res ni obetal, bolj se je obetalo malo več ponočevanja, kot smo ga bili zadnje vikende vajeni in malo kasnejše vstajanje, kot smo ga prakticirali prejšnje dni. Prvo jutro je bila disciplina na višku: vstajanje s kurami, hitri zajtrk na parkirišču in hop v steno Aniča kuka. Robi, ki je bil prvič skupaj z nami, se je kar malo ustrašil, da bo vseh deset dni tak red in disciplina. V naslednjih dneh smo malo popustili, kakšen večer malo (pre)več popili, nekateri so še na ves glas peli, skoraj do jutra bedeli, zjutraj pa vse to prekleli

Ekip(c)a

Tretji dan, ko smo se s kampa precej pozno spokali, so bili avtomobili parkirani že skoraj do Dinkota. Mi štirje smo se samo spogledali in se odločili, da se odpeljemo v Dabarske kukove, kar je bila izvrstna odločitev, čeprav smo kasneje izvedeli, da v Paklenici sploh ni bilo take gužve (kar mi sicer ne gre v glavo, ampak vseeno naivno verjamem).

Ida, Anže, Metka: Severno rebro kliče!

Dabarski kukovi so prava destinacija za pobeg od ponorelega sveta: kamniti stožci, ki se dvigajo v nebo nad zelenimi travniki, na katerih sem in tja opaziš kakšen šotor, ko z vrha zreš po okolici. Pogled, ki se ti odpre, ko s pripelješ na vrh serpentinaste ceste, na katero zaviješ iz glavne ceste med Karlobagom in Gospičem, je res nor: za tult in vriskat . Kakšnih plezalskih presežkov v Dabarcih ta dan ni bilo, vsekakor pa je v planu ponoven obisk tega enkratnega placa.

Dabarski kukovi

Robi, ti sam butn!

Ko sedajle v mislih potujem na naslednji dan, se zopet zataknem pri vedno aktualni temi: vreme. Za vse prihodnje dni v Paklenici je bilo napovedanega precej dežja, tako da je bilo treba iti nekam, kjer bo vreme vsaj približno zadovoljivo. Vsi naši kompanjoni so se odpravili proti domu, mi pa smo se držali našega B plana, da gremo naprej na Hvar, z morebitnim postankom v Omišu. Ker je bilo vreme kljub neobetavni napovedi v Omišu dobro, smo naredili postanek in še malo poplezali, nekateri dolge smeri, drugi pa kratke smeri v obcestnih sektorjih.

Če bi bil Rambo v Paklenici, bi bil 5a in ne 6a

Ampak je pa lepo!

Ko začnem govoriti o Hvaru, se zopet lahko ustavim pri številki tri. Letos sem bila tam tretjič, prvič pred slabimi tremi leti, ko sem se začela spoznavat s plezanjem. Pred tem sem plezala samo trikrat, potem pa me je pot bolj naključno kot ne, odvedla na Hvar in v bistvu se niti ne čudim, da sem takrat plezanje tako vzljubila. Hvar je zame ena boljših, predvsem pa lepših plezalnih destinacij.

skala, morje, sonce

Plezališče sicer ni zelo veliko, ampak vseeno dovolj veliko za nekaj aktivnih plezalnih dni, saj ima človek na izbiro več kot 100 smeri, dolgih do 40m. Letos smo spali kar v plezališču, kjer ima lastnik Miroslav urejeno hišico za goste z dvema sobama za spanje ter zunanjo kuhinjo, vse sobe pa so vklesane v skalo.

hiška v plezališču Šuplja Stina

Nastanitev je zares fenomenalna, deset metrov pred sabo imaš morje, tri metre za sabo na vrtu pa steno.  Zvečer in zjutraj tam ni žive duše, tudi elektrike ne. Zjutraj se zbudiš, greš na vrt, se pretegneš, vdihneš morski zrak in si lahko samo rečeš: Life is good!

Life is good.

Potem pa pristaviš kavo, zbudiš frende, spijete kavo, nato pa se vsak posebej počasi odpravi še eno kitico odspat Tako nekako so zgledala jutra tistih nekaj dni, ko je bilo tako toplo, da se nam že zjutraj nič ni dalo. Vseeno pa so potem po drugi kavi prsti zasrbeli in smo se podali v vertikalo. No, nekateri v vertikalo, drugi pa s čolnom na morje. Jaz sem bila bolj v tisti prvi skupini in ko smo po devetih dneh prišli spet domov, sem ugotovila, da rabim MALO spanca, ker je bilo povsod tok dobro za plezat, da ni bilo časa niti en dan počivat.

F**k yeah!

Še več slik pa NA TEM LINKU.

siciliJA JA JA JA!!

Dopust na Siciliji se je zgodil zelo spontano, kot posledica prebranega Matteotovega članka na DEŠu. Prvi plan, Kitajska, se je tako zamaknil na drugo polovico leta. Poceni letalske karte (Ryanair: Trst – Trapani), precej južna destinacija (beri: pozimi paše it malo bolj na toplo) in veliko plezališč so bili glavni razlogi za to, da sva se s Simono takoj strinjale, da je treba it. Po uspešno prestali avdiciji sta se nama pridružila še Sašo in Rok

ej kva če bi šli na Sicilijo?

Odkar smo kupili karte sem spremljala vremensko napoved in vsak dan so imeli sonce. Tko pač je tam na jugu. Poznamo pa pregovor, ki pravi, da izjema potrjuje pravilo,  a ne?  Par dni pred odhodom sem spet rutinsko, kot pač vsak dan, počekirala vreme in za naš termin je bil napovedan DEŽ DEŽ DEŽ. F***!!  Gledala sem, se tresla in stiskala pesti, da bi se napoved spremenila, vendar je vse kazalo na to, da bo kar precej deževalo. Človek poln planov in pričakovanj tako kar zgubi mal filinga in veselja, ko se ob taki napovedi odpravlja na plezalni dopust.

ah ne, sej nau dežja...

Sama torej nisem bila v kakšnem hudem filingu, nobenega strašnega veselja in plezalskega špirita… Kr neki. Tud Brezy je bila precej podobne volje kot jaz, ko smo se odpeljal na letališče. Rok napol bolan, Sašo pa počesan V glavnem vsi bolj ene limone… Ampak OK, smo pač šli na to Sicilijo, če smo že lih moral

welcome.

Prileteli v Trapani, prevzeli avto in se v momentu infiltrirali med Italijane – s ključi avta Fiat 500, ta novga fičota Je bil pa fensi, moram priznat!  Sicer mal majhen, tak mestni, kar nam je prav prišlo naslednji dan v Palermu. Vsak tretji, ne, vsak drugi avto je čist obutan in obtolčen. Pač mestni promet, italijanski promet in otoški promet v enem.  Huda kombinacija! Novi fičo je sicer fin, ampak robo smo pa vseen mal težje spravili noter. Štirje komadi in vsak dva nahrbtnika plezalne in druge opreme. Še dobro, da so nekateri med nami dobri v tetrisu in da s Sašotom na zadnjih sedežih nisva komplicirala, ko sva totalno zažokana med prtljago trpela skoraj 100 kilometrsko vožnjo, od katere jo je bilo 70km odveč Vremenarji so imeli  kar prav, tako da je bil cel petek deževen. Z Brezy sva že doma naredile plan, da gremo v primeru dežja pogledat katakombe Cappuccini, kjer so razstavljene mumije nekaj tisoč siciljancev izpred 100 let in več.  Navkljub prepovedi slikanja sem naredila kar orenk fotosešn. Spooky shit!

takšne in drugačne mumije

Tekom dneva smo prejeli ene 4 različne informacije o vremenu za prihodnje dni. Prva je bla najmanj obetavna in sama sem bla že čist slabe volje in sem že pomislila, da bi šli kar s prvim avionom domov. Potem smo nekak ‘določil’, da bo naslednje dni dobro vreme, kar se je tudi zares uresničilo! Včasih je res tako, da če fejst verjameš, pol se zgodi. Ampak samo včasih Naslednje dni smo imel kar sončne, vmes sicer kakšen oblak, v celoti pa res prijetno vreme! Kako se človeku hitro spremeni razpoloženje, samo mal sonca rabi. Pa včasih kakšen pirček Plezal smo zraven morja, klifi so kakšnih 200m stran od obale in vsa scena me je ful spominjala na portugalsko obalo. Tudi rastje v plezališču je precej eksotično, ogromno enih dreves in rož, pa še kakšen kaktus se najde. Plezal smo fuuuul, smeri so dolge, skala je ostra in drži ko hudič, včasih že kr mal preveč. Brezy se je to po parih dneh na blazincah kar poznalo. Punca je hard – nism še vidla človeka, ki bi mel tok razmesarjene blazince in kožo na rokah in bi še kr plezal!

Brezy ni softič.

Po treh dneh intenzivne plezarije sem bila pa – pošteno priznam – kar vesela, da se je uscalo in da sem lahko počivala. Spat, jest, knjigo brat, zakinkat, spet jest, spet mal ajat, neki popit, eno oddremat, jest, spat, drugo knjigo brat, spat. Naporen dan, da se reče.

spat!

Za drugo polovico dopusta sva imele s Simono kar zdefinirane plane, pa vsak dan sva jih še malo spreminjale, dodajale nove smeri in zbirale še dodatne informacije iz vodnička. Izbrale sva si dve večraztežajni smeri v steni Pizzo Monaco, eno lahko in mal krajšo, pa eno mal težjo in mal daljšo. Pa seveda sva imele optimističen plan kar obe splezat v enem dnevu. Čist sva se pripravle, ponovile vso vrvno tehniko, poklicale še Markota, da nama je prevedel opis sestopa, ker je bil v italijanščini. Pol se je pa uscal! Vseeno sva si – optimistke – naštimale budilko ob 6.30, ampak ko sva se zjutri zbudile, je blo vse mokro, pihal je in mrzlo je blo kot v decembrskih jutrih na Gorenjskem. No, za tisti dan sva opustile plan in ga zamaknile. Naslednji dan smo sicer lahko plezal, ampak smo se raje odločil za ene sektorje, ki so bolj na soncu in najin plan se je spet zamaknu. Naslednji dan sva se, optimistke, kljub ne preveč obetavnem vremenu napotile pod najino goro, ki naju je že tretji dan zapored zavračala V nizkem štartu, že skoraj na tem, da se podava v vertikalo, sva s s težkim srcem odločile, da počakava še pet minut, če slučajno pride »un oblak glej, ta velik, k je kr čez cel morje«. V parih minutah je ta oblak prinesu ne samo dež, ampak tudi malo toče, ki pa sva se ji izognile z vedrenjem v luknji, ki sva ji naslednji dan rekle že kar ‘dom’

doma.

Ne sej naslednji dan nama je pa končno uspelo neki splezat, ampak še zdaleč ne vse tisto, kar sva imele v planu. Od najinih optimističnih planov v celoti nisva realizirale niti enega, ker sva že v ta lažji smeri imele rahle probleme. Še zmeri sva prepričane, da zalutale nisva, ampak naprej pa tut nisva hotle/mogle it, ker varovanja ni bilo več nikjer. Ne levo, ne desno, ne naprej, nazaj pa tudi bolj slabo Škoda, ker je zmanjkalo dopustniških dni in nisva mogle it plezat še kakšne dolge smeri, ker sva se imele res zakon!

Štefi in Brezi v navezi

Če zdej počasi zaključim in povzamem: govorjenja in špekuliranja o vremenu je bilo na tem dopustu zares veliko (to se opazi tud v tem prispevku), ampak konec koncev ti to govoričenje ne pomaga prov dosti. Ko si enkrat tam, prilagodiš plane trenutnim razmeram in probaš izkoristit čimveč. In na koncu ugotoviš, da se maš res dobr Statistično gledano nismo tko mal plezal – šest dni od devetih, čeprov bi pa, če ne bi 3 dni deževalo, verjetno mal bolj utrujeni pršli domov. Že spet lahko rečem, da imam razlog, da se enkrat vrnem.

Slike najdete na STANDARDNEM LINKU.

Lepote pripadajo višinam…

…je zadnjič pripomnil in pomenljivo pomežiknil starejši gospod, s katerim smo podebatirali nekje na poti pod Stolom (ki pa to ni bila). Kljub petkovem neuspešnem poskusu osvojitve najvišjega vrha Karavank (orientacija je zajebana reč – predvsem za predstavnike moškega spola z nadnaravnimi garminovskimi sposobnostmi ), sem bila čez vikend vseeno deležna HUDIH razgledov.

planina Potoče

Stol mi res ni usojen. Vsakič pride nekaj vmes, da mi ne uspe prit gor. Morem pa priznat, da so tudi okoliške planine prov fajn

dej greva kr tuki, zihr se kam pride

 

Pse na vrvico!

Mojo slabo voljo, kanček razočaranja in zametke zateženosti je bilo zato v soboto treba na nek način pregnati. Obstajali sta dve možnosti: it plezat al pa nekam v hribe.  Hribi so bili prava izbira, ker je bila na Primorskem huda megla, na Gorenjskem pa šajba in toplo vreme.

Grintovec me je totalno navdušil.  Vreme je bilo zares idealno in  fotoaparat je skor pregoru, ker sem tolk slikala.

 

 

Več slik lahko najdete v MOJI SPLETNI PICASI.

Kaj smo pa počeli naslednji dan, je pa napisal g. Študent na svojem BLOGU. Hvala Mato, ker včasih narediš še kej namesto mene